Knjige

Ali Žerdin: MMXX – leto nevarne bližine

Ljubljana : UMco, 2021

mmxx-leto-nevarne-blizine
Ali Žerdin: MMXX – leto nevarne bližine
foto: UMco

Ali Žerdin se je časnikarstva učil v najboljših šolah, kar jih premoremo: od Radia Študent in Mladine prek Dnevnika do Dela in njegove Sobotne priloge. Njegovi uvodniki in kolumne so za velik del osrednjemu časniku še zvestih bralcev obvezno prvo jutranje branje zaradi vprašanj, ki jih postavlja, in odgovorov, ki jih povezuje v prodorne, neprizanesljive analize dogodkov in dogajanj, ki, ne le na političnem polju, vznemirjajo od vsega hudega še ne otopelo kritično javnost.

V zadnjem letu dni je najpogostejša in najvznemirljivejša tema širjenje in valovanje intenzivnosti novega koronavirusa covid 19, še posebej ravnanje političnega vrha s pandemijo, ki jo je ob odhajanju razglasila še prejšnja, ter z vsem, kar je prihajalo sproti, prevzela nova vlada. Ve se, da se je nevidna ubijalska nadloga pri nas začela s prvo odkrito okužbo 4. marca lani in da je bila osem dni pozneje razglašena epidemija, ne pa tudi, kdaj bo toliko ukročena, da se bo lahko življenje vsaj približno vrnilo v nekdanje okvire.

Žerdin epidemije ni spremljal »po službeni dolžnosti«, s povzemanjem uradnih sporočil, tako kot večina medijev, temveč je kot kritični časnikar, po izobrazbi sociolog, segel v globino in pogledal v ozadja. Kajti bolj in bolj je postajalo očitno, da je bilo pri upravljanju s pandemijo v Sloveniji marsikaj narobe. Hotel je vedeti – in povedati tudi drugim – kaj in zakaj narobe. Da se ne bi ponovilo.

Za izhodišče knjige MMXX – leto nevarne bližine je porabil ugotovitev, da je država konec prvega vala epidemije namesto z refleksijo zaznamovala s čudaškim preletom vojaških letal. In dodal: »Če je imel kdo dvome glede politike zamejevanja epidemije, je bil v najboljšem primeru zasmehovan. Slovenija je plačala visoko ceno, ker pred drugim valom ni smelo biti dvoma.« Opozorila znanosti »so bila preslišana in drugi val je dobil katastrofalne razsežnosti«.

Avtor v nadaljevanju sledi razmahu epidemije v 17 poglavjih, kot so Utrjevanje oblasti, Izginula zaščitna oprema, Vojna z mediji, Protesti, Dimenzije strahu in druga. V vsakem se posveti eni od pomembnih tem in ji sledi do točke ob oddaji rokopisa. V poglavje Zaupanje na primer zapiše eno temeljnih ugotovitev: »Epidemija ni le virus. Ni le omrežje prenosov okužb s človeka na človeka. /…/ Je stanje duha.« In še: »Represija lahko epidemijo ustavi v avtoritarnih državah. V demokraciji lahko epidemijo zameji le visoka stopnja zaupanja.«

V naslednjem poglavju Vojna proti virusu povzema: »V komandnih organizacijah ni prostora za dialog. Največja vrlina je disciplina. /…/ Vendar epidemija ni vojna. Obrambne linije med epidemijo ne obstajajo. So bolj ali manj razpršena žarišča. Zamejevanje epidemije je podatkovna operacija. Metafora vojne je slaba. Olajšuje mobilizacijo, a otežuje analizo.«

V zadnjem poglavju avtor posredno zavrača ksenofobno poudarjanje nevarnosti okužbe s koronavirusom, ki da jo povečujejo ilegalni prebežniki z vzhoda. Opozori namreč na migrante iz Madžarske in Turčije, ki so v ZDA in Nemčiji odločilno prispevali k razvoju cepiv proti covidu 19.

Tudi tokrat Žerdina odlikuje prepoznaven slog. Namesto verig podredij niza kratke, razločne povedi in jih vešče zlaga v sklepe, ki osvetlijo ozadje, zbodejo, ali celo udarijo kot s kladivom, da sežejo do živega. Čustva pušča ob strani, ne smeši in ne moralizira, ampak hladnokrvno niza potrjena dejstva o posledicah posameznih ukrepov, ki sama razkrivajo, zakaj je ta ali oni spodletel. Največkrat se je zalomilo zaradi neupoštevanja mnenja vrhov medicinske stroke ter drugih specialistov in raziskovalcev pa tudi avtorjev sledilnika za covid 19, ki je podatke spreminjal v informacije, potrebne za sprejemanje odločitev. Pri tem je, tako Žerdin, ekipa hitro trčila ob problem slovenskega zdravstvenega sistema, ki z beleženjem in obdelovanjem podatkov »spominja na čas kartonskih map, papirja in pisalnih strojev«.

Učinki epidemije niso obšli niti izobraževanja, in pri tem ne gre le za težave pouka na daljavo. »Izobraževalni sistem,« beremo, »v skupnost ne prinaša le izobrazbe, znanja. Zviševal naj bi raven omike v skupnosti. Epidemija je v družbi zbudila najboljše. Naplavila pa je tudi najslabše, kar je lahko v človeku. Kako naj šola dviguje raven omike v skupnosti, če pa izobraženi ljudje, ljudje, ki so jim bile zaupane pomembne javne službe, v javnem oglašanju (na Twiterju) povsem izgubijo javni kompas …«

Podobno pripelje do sklepa tudi zaporedje tez o skupnem imenovalcu še treh družbenih sistemov, ki se jim med pandemijo odpirajo nove možnosti: »Avtoritarni politični sistemi, zasebno zdravstvo in zasebno šolstvo,« strne avtor eno poglavitnih ugotovitev, »s seboj nosijo privid, da so lahko bolj učinkoviti od demokracije, javnega zdravstva in javnega šolstva. Slovenija se je epidemije lotila z vojaškim besednjakom /… / z rešitvami, ki jih zakonodaja ne predvideva, s komandno logiko. To ni prineslo učinkovitosti. Obratno. Bilanca leta 2020 je bila tragična.«

Žerdinova knjiga MMXX – leto nevarne bližine z zbranimi podatki in dognanji orje ledino. In kliče po nadaljevanjih, saj epidemiji še ni videti konca.