Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Miriam Drev; Ljubljana : UMco, 2020,
Werner Herzog, eden največjih nemških režiserjev, filma nikoli ni dojemal kot svojo poglavitno vokacijo; konkretno, menil je, da moraš za dobrega ustvarjalca najprej postati dober obrtnik, npr. tesar ali zidar. Predvsem pa je bil mnenja, da moraš svet dojemati med hojo, z arhaičnim načinom popotovanja, ki človeku omogoča spiritualno refleksijo in soočenje s trdim, golim bistvom eksistence.
Tovrstno spiritualno prebujanje mu je novembra leta 1974 omogočila novica, da njegova dobra prijateljica in mentorica Lotte Eisner v Parizu umira. Dnevi so ji šteti, so mu sporočili v München, in Herzog je reagiral v svojem slogu. Med razmišljanjem, da Eisnerjeva »ne sme umreti«, da tega ne bo dovolil ter da »naj si ne drzne oditi«, je pograbil nahrbtnik z osnovnimi potovalnimi pripomočki, si obul pohodniške čevlje in se peš odpravil proti Parizu. Prepričan je bil, da bo v tem primeru ostala živa ter »da bo mogoče umrla kdaj pozneje, ko ji bomo to dovolili mi«.
Z »mi« je Herzog mislil na mlade nemške režiserje – sebe, Klugeja, Fassbinderja, Schlöndorffa in mnoge druge –, rojene med drugo svetovno vojno ali takoj po njej, ki so nemški film v šestdesetih letih vrnili na svetovni zemljevid. Ti avtorji in avtorice so se deklarirali za generacijo brez filmskih očetov, za ustvarjalce, ki jim je vpliv in sidrišče spodnesel nacionalsocializem in ki se niso mogli opreti na nikogar. Weimarski film je bil predaleč, povojni režiserji so bili povprečni, edini vezni člen in mentorica je bila Lotte Eisner, ki je v tridesetih letih pred nacizmom zbežala v Francijo. Po vojni je programsko vodila francosko kinoteko ter objavila ključne študije o nemškem ekspresionizmu.
Herzog in Lotte Eisner sta se medsebojno oplajala, njegova izjava, da v tem trenutku »ne bo dopustil njene smrti, ker nemški film brez nje ne bo zmogel,« je vrnitev usluge za njeno izjavo s konca šestdesetih let, ko je obupanemu Herzogu zabrusila, da »ne sme obupati nad filmom« in da »zgodovina filma tega ne bo dopustila«. Med njima je obstajala močna duhovna vez, ki se jo je Herzog odločil zacementirati s samotarskim pohodom skozi zimsko krajino. Knjižica na stotih straneh, prvič objavljena leta 1978, ni le Herzogovo posvetilo Lotte Eisner, temveč tudi ubesedena sinteza njegovih »norih« misli, s katerimi je zaslovel na filmu.
O hoji v ledu je antologija antipohodniške literature. V njej ne najdemo klišejskih slavospevov krepitvi duha in lepotam narave, zgolj opis peklenskega zimskega romanja skozi oguljeno, neprivlačno, z dežjem in snegom prepojeno krajino. Herzog opisuje, kako ga spremlja turobna pokrajina, kako hodi mimo zanemarjenih vasi in od vode napojenih polj, skozi črne gozdove in neprijazna mesta s tako grdimi imeni, da jih prav izpostavlja: Tailfingen, Pfeffingen, Thalhausen, Dürrwangen, Herrenszimmern, Untersulmetingen in tako dalje. Ampak skozi to vsakdanjo bedo, ko Herzog ne ve, kje in kako bo spal, ali bo vlomil v počitniško hišico ali se zavlekel na senik, ko med sumničavimi policisti in zlovoljnimi lokalci, ki zmajujejo ob pogledu na zanemarjenega in izmučenega popotnika, se izriše svojevrstna kruta poetika skrajne človekove izolacije in osamljenosti. Redke instance lepega in navdihujočega zato delujejo kot epifanija, npr. ko Herzog v Domrémyju obišče rojstno hišo Ivane Orleanske ali ko ob reki Meuse ganjen zagleda baziliko v Cousseyju.
Lotte Eisner med pohodom ni umrla, živela je še v osemdeseta leta. Slovensko izdajo knjige zaključuje Herzogov slavnostni nagovor iz leta 1982, ko so Eisnerjevi v domovini podelili nagrado Helmuta Käutnerja. V čustvenem nagovoru je Herzog ponovil svoj urok izpred osmih let, ki ji je prepovedal umreti, ter poudaril, da jo »zdaj, ko je generaciji mladih nemških režiserjev podelila legitimnost, rešuje tistega strašnega uroka«. Zdaj ji dovoli umreti. In Lotte Eisner je naslednje leto umrla.
