Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta Vesna Topolovec in Jure Franko.
Prevedla Nada Grošelj; Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Pisateljica in slikarka Tove Jansson se je rodila leta 1914 na Finskem, v švedski družini matere slikarke in očeta kiparja, tako da ji je bilo umetniško ustvarjanje položeno v zibelko. V odprti družini se je zbirala boemska družba in nekatere like je pozneje upodobila v literaturi. Pisala je v maternem jeziku.
Ko govorimo o pisanju Tove Jansson, moramo začeti z njenimi fantazijskimi bitji – mumintroli – po katerih je zaslovela. Mlade bralce je popeljala v skrbno zgrajen magičnorealistični svet likov, ki malce spominjajo na povodne konje, imajo repke, izražajo toplino in značaj. Najprej jih je upodobila v stripih z bratom Larsom, prav tako slikarjem, pozneje pa so izšle obsežnejše knjige, ki so zanimive tudi za odrasle bralce. Zakaj?
Zato, ker je bilo pisateljičino ustvarjanje neposredno povezano z njenim življenjem. Tematika morja, skal, značajev in ostalega se vpleta v njeno pisanje. Več kot trideset let je z življenjsko partnerico obiskovala otoček Klovharun. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni so se v tišini morja in skal rojevale zgodbe.
In knjiga Poslušalka? Na skromnih stodvajsetih straneh se pred nami izpiše osemnajst različno dolgih zgodb. Začnejo se z zgodbo, po kateri je knjiga naslovljena, in se končajo z Veverico. Nekatere zgodbe so kot majhne miniature – Spomladi, Tiha soba, Vihar, Siva svila, Predlog za uvod, Volk – druge so daljše, vendar ne obsegajo več kot deset strani.
V zgodbah Tove Jansson je veliko barv in letnih časov, ki vplivajo na nastopajoče v pripovedih. Tako v Poslušalki razmišlja ujna Gerda:
»Bilo je v začetku maja. V svetlih nočeh je še dolgo sedela pri oknu in igrala svojo veliko, nevarno igro. Luči ni prižgala, ker je bila noč sijoče modra, tiste prosojne in dolgotrajne barve, ki pride s pomladjo.«
O protagonistih ne izvemo veliko, sliko si moramo ustvariti sami. Podoba je dostikrat poustvarjena, zamolčana, včasih zabrisana. Igralci v besedah so večkrat umetniki, tako tudi v zaključni kratki zgodbi Veverica: Prebivalka samotnega, skalnatega otoka piše in živi v osami. Pred vsako možno socializacijo se umakne in hkrati hrepeni po njej. Veverico vzame za izziv, skuša se z njo zbližati, ko pa ta odide, se s tem sprijazni in začne spet pisati.
Leta 1966 je Tove Jansson dobila Andersenovo nagrado. Žreb 10. kongresa je za podelitev nagrade določil Ljubljano. Na tem kongresu se je z njo srečala njena prva prevajalka Marinka Soban. Likom v njenih delih – skrivnostnim, gluhim in nemim, zdeli so se ji kot pomanjšane človeške ribice – je dala ime protejci. V prevodu Nade Grošelj so ta bitja hatifnati. Obe sta v različnih obdobjih pripeljali v naš prostor švedsko pisateljico.
Petdeset let mineva od izida knjige Poslušalka in šele zdaj lahko končno v slovenščini beremo kratke zgodbe Tove Jansson, poslušalke in opazovalke Mumindola ...
