Kriza, v katero je filmsko industrijo pahnila epidemija koronavirusa, je imela tudi dobro stran: ustvarila je prostor za filme, ki jih sicer ne bi imeli priložnosti videti in slišati
Juda in črni Mesija, film o Martinu Luthru Kingu z naslovom MLK/FBI, potem Združene države Amerike proti Billie Holiday, Ena noč v Miamiju, Ma Rainey’s Black Bottom, film o sloviti pevki Ma Rainey in njeni najbolj znani skladbi, po kateri je film poimenovan, Da 5 Bloods ali 5 krvi in Soul so le nekateri izmed zelo vidnih ameriških filmov, ki so v zadnjem letu nastali pod režijskimi taktirkami temnopoltih režiserjev in scenaristov, ki pripovedujejo zgodbe afroameričanov in v katerih nastopajo skoraj izključno temnopolti igralci in igralke. Kriza, v katero je filmsko industrijo pahnila epidemija koronavirusa, in zaradi katere so veliki holivudski filmi premiere začeli prestavljati na prihodnje leto, je imela tudi dobro stran: ustvarila je prostor za filme in njihove ustvarjalce, ki jih sicer ne bi imeli priložnosti videti in slišati. Nekateri izmed njih so tudi med favoriti za oskarje, ki jih bodo podelili konec prihodnjega tedna. V novi ameriški črnski film se je poglobila Tina Poglajen.
Policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani je lansko poletje po umoru Georgea Floyda, za katerega v teh dneh sodijo nekdanjemu policistu Dereku Chauvinu, izzvalo množične proteste, najprej v ZDA, nato pa tudi drugod po svetu. Protestniki in protestnice so se združili pod geslom Črna življenja štejejo, in četudi še vedno vsak mesec lahko beremo o nasilju, ki ga predvsem belski policisti izvajajo nad temnopoltimi Američani, se zdi, da je v javni zavesti gibanje le nekaj premaknilo. Večje zavedanje o sistemskem rasnem nasilju se je dotaknilo tudi pregovorno zadrto konservativne Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti, ki podeljuje oskarje, in ta je v pravilnik za kategorijo “najboljši film” uvedla minimalne standarde raznolikosti, ki bodo začeli veljati z letom 2024.
Leta, ko smo lahko gledali filme z dobrimi (večinoma belimi) policisti v glavnih vlogah in črnskimi, latinsko-ameriškimi in azijskimi zločinci, pogosto preprodajalci drog, so če kdaj, zdaj zares zastarali. Po prizorih nasilja nad ne-belci in protestniki je zaupanje v policijo v ZDA – podobno, kot pri nas – rekordno nizko. Najbrž ni naključje, da tudi v filmih, ki smo jih omenili uvodoma, vloge “zlikovcev” večinoma igrajo prav policisti; filmi namreč izpostavljajo sistemsko nasilje, ki ga je belska oblast nad črnsko Ameriko vršila skozi minulo stoletje, in ki se ne razlikuje dosti od tistega, ki ga gledamo danes.
Ni torej naključje, da je velik delež filmov preteklega leta postavljen v čas gibanja za državljanske pravice. Juda in črni Mesija je zgodba o Fredu Hamptonu, ameriškemu aktivistu, socialistu in predsedniku stranke črnih panterjev v Illinoisu. V filmu ga upodobi Daniel Kaluuya, ki smo ga pred nekaj leti videli v družbeno kritični grozljivki Zbeži. Hampton, ki mu je v šestdesetih v mavrični koaliciji za družbene spremembe uspelo združiti tako črnske, belske in hispanske organizacije in celo čikaške tolpe, je bil oblastem boleč trn v peti. Ker ni storil nobenega zločina, so mu v FBI podtikali kraje sladoleda in podobno bizarne obtožbe, nazadnje pa so ga ustrelili med racijo, v njegovi postelji, medtem ko je spal.
Tako kot še nekaj drugih filmov, ki smo jih omenili, Juda in črni Mesija naslovi politiko “deli in vladaj” belskih oblasti do temnopoltih Američanov. Hamptona izda prav tako temnopolti William O’Neall, ki ga FBI postavi pred izbiro med dobro plačanim vohunjenjem za Črnimi panterji in dolgimi leti zapora, ker je ukradel avto. Resnični O’Neall je dan po tem, ko je o njem izšel dokumentarni film, storil samomor. V filmu ga upodablja LaKeith Stanfield.
Od vsega začetka sem v njegovem liku hotel ustvariti neko zavedanje, ki ni del javne predstave o njem. Pri tem sem se opiral na to, kako sam sprejemam odločitve. Preden sem uspel kot igralec, sem bil brezdomec. Potem pa sem naenkrat imel svoj sanjski avto, svojo sanjsko hišo, a prišli so trenutki, ko sem se v tem življenju še vedno počutil tuje. Nekaj takega sem hotel upodobiti v O’Neallu, ki vohuni za Hamptonom in naposled omogoči FBI-jevcem, da ga ustrelijo. Tudi O’Neall neprestano tehta, kaj naj stori. Ljudje lahko odločitev sprejmejo tudi zato, ker jih v to nekaj prisili. Dovolj takšnih primerov poznam z ulice. Hotel sem torej tudi do O’Nealla ohraniti sočutje, tudi če je naredil stvari, ki jih ne razumemo. Ni bilo vedno lahko. Jokal sem, še posebno pri prizoru, ko se moram odločiti, da Freda Hamptona izdam. Zelo me je pretreslo, težko sem prizor izpeljal do konca. Vse se je zdelo tako resnično.
Podobno se zgodi v filmu Združene države proti Billie Holiday. Glasba legendarne pevke je šla močno v nos administraciji Herberta Hooverja, predvsem skladba Strange Fruit, ali, Čudni sadeži, liričen protest proti linčanju temnopoltih Američanov na Jugu. Besedilo obešena trupla črncev primerja s sadeži, ki visijo z drevesa; nekateri jo imajo za začetek gibanja za državljanske pravice. Ker ji petja uradno niso mogli prepovedati, je Billie Holiday postala ena glavnih tarč zloglasnega Harryja J. Anslingerja, ene osrednjih figur t. i. vojne proti drogam, ki je služila predvsem kot sredstvo nadzora in sistemskega nasilja nad ne-belim in revnim prebivalstvom Združenih držav Amerike. Tudi v filmu Združene države proti Billie Holiday eno izmed ključnih vlog odigra “izdajalec”: Jimmy Fletcher, temnopolti agent FBI, se s pevko spoprijatelji pod krinko, da bi jo lahko aretiral. Pozneje, ko uvidi, da tudi sam ni nič drugega kot marioneta belskih oblasti pri zatiranju črnskega prebivalstva, svoje dejanje obžaluje; v filmu Fletcher postane celo partner Billie Holiday. Andra Day, za katero je bila to njena prva večja vloga, je po mnenju številnih kritikov najmočnejši atribut filma.
Kar vidimo, da se je takrat dogajalo, je zatiranje zgodbe, ali bolje, spreminjanje zgodbe. Dogaja se še zdaj: v medijih vidimo črnce, ki kradejo in so nasilni, črnce, ki jih v dnevnih novicah kriminalizirajo. Ali v filmih: zanje dobivamo nagrade, če prikazujemo like, ki so iz geta, ki počnejo stvari, za katere si belci najlaže predstavljajo, da jih črnci počnejo. V času Billie Holiday so njeno zgodbo seveda zatrli – ker je govorila o linčanju črncev, ker so jo poslušali tako belci kot črnci. Bryan Stevenson je rekel, da smo zmagali v fizični vojni, izgubili pa v vojni za zgodbe. Ta sistemu zatiranja omogoča, da lahko v ozadju še vedno mirno deluje. Sistem še vedno nadzira in kriminalizira črnska telesa. Zdi se, kot da institucije belske prevlade čutijo strah: kot, da bi rekle: seveda smo za osvoboditev črncev, drugih ne-belcev, za osvoboditev marginaliziranih skupnosti, kot je LGBT, dokler lahko le mi ostanemo na prvem mestu. Da bi morali položaj moči s kom deliti, jih plaši. Zato morajo nadzirati zgodbe. Naša naloga je, da jih spet naredimo za svoje. Billie Holiday je bila botra gibanja za državljanske pravice. Obstajajo teorije, da je bil Beethoven Afričan. Za potovanje v vesolje so odgovorne tri črnke, prav tako za prvi računalnik. Za neodvisnost Američanov so zaslužni sužnji. Naša odgovornost je, da raziskujemo in osvetljujemo te zgodbe.
Filmi, kot sta Juda in črni Mesija in Združene države proti Billie Holiday, pa Da 5 bloods, ali, 5 krvi Spikea Leeja in Ma Rainey’s Black Bottom, ki nosi naslov slovite skladbe matere bluesovske glasbe – gre tudi za zadnja filma lani preminulega igralca Chadwicka Bosemana, - animirani film Soul, Ena noč v Miamiju, ki prav tako tematizira gibanje za državljanske pravice in drugi filmi, ki v mainstream prinašajo dolgo zapostavljene zgodbe, so dostopni na spletnih platformah videa na zahtevo.
