Zunanje uho

Mike van Graan: Ko lastovke jokajo

Zločin kolonializma in kazen upora

V dialogu stražarja lokalne uporne vojske v Afriki in zajetega humanitarca z Zahoda, željnega odkupiti se za kolonialistične grehe sorodstva, ki zanje zdaj lahko osebno plača, kratka radijska igra Ko lastovke jokajo, peta po vrsti v ciklu Obrazi migracij, opozarja tudi na neokolonializem

Kolonializem je seveda vsega obsojanja vredno, zgodovinsko zloglasno, zločinsko ekonomsko-politično početje vplivnih in močnih svetovnih režimov nad manj vplivnimi in nemočnimi. Kljub vsemu pa ima danes pojavnost kapitalistično spoštovanega neokolonializma. To je učinkovito izraženo v kratki radijski igri Ko lastovke jokajo, peti po vrsti in obenem predzadnji v problemsko zelo aktualnem premierskem programskem ciklu Obrazi migracij, predvajani v njegovem običajnem ponedeljkovem terminu, tokrat 29. marca 2021, ob 22:05 na programu Ars ter s priložnostno malce večjim zamikom slabih dveh tednov pozneje še v sicer prav tako običajnem sobotnem terminu, se pravi 10. aprila, ob 22:40 na Prvem programu.
Dobrih šest minut in pol trajajoča igra je bila posneta pred še ne dvema letoma in pol po predlogi nagrajevanega južnoafriškega dramatika Mikea van Graana v prevodu Silvane Orel Kos, dramaturgiji snovalke cikla Vilme Štritof, režiji Špele Kravogel, zvočni podobi tonske mojstrice Sonje Strenar in glasbene oblikovalke Darje Hlavke Godine ter igralskih interpretacijah Aljaža Jovanovića kot stražarja lokalne uporne vojske v Afriki in Saše Tabakovića kot stražarjevega ujetnika, zajetega humanitarca (učitelja) iz Kanade, željnega odkupiti se za kolonialistične grehe svojega najožjega sorodstva, vendar kaže, da bo zanje zdaj osebno plačal.
Igro uvede stopnjujoče izrazit zvok spreletavajoče se muhe, čemur sledijo v(z)dih moškega in ob še nadaljnjem vznemirjenem dihanju njegove besede, kje da je in v kakšni situaciji, ob čemer se v določenem trenutku zazdi prikrito ogorčen ali iz obupa samoobrambno celo malce prezirljiv na račun tega, da naj bi ga prodali in to nekomu res zloglasnemu, lahko pa povrh vsega še ubili ... Ves ta njegov nagovor, ki je očitno v njegovih mislih, se lahko zazdi že rahlo preveč opisno razlagalen, vendar je na srečo vseeno dovolj živ in o njem podajajoč res bistvene začetne informacije.
Premik v novo fazo nakaže naraščajoč, zloslutno delujoč glasbeni zven, nakar se oglasi ujetnikov sogovornik z vprašanjem, koliko časa je že v njihovi državi itn. Ujetnik skuša sogovornika, stražarja, pridobiti na svojo stran, češ da vidi, da je dobrega srca ipd., vendar stražar ostaja neomajen. V njunem dialogu se razkriva političnoekonomski položaj v stražarjevi državi pod usodnim vplivom kolonializma in tudi to, kako je stvari, ki so v navezi z domačo vladajočo politiko pristale v izkoriščevalskih rokah tujcev, treba na tak ali drugačen način (pre)vzeti v svoje roke. Razkrije pa se še ujetnikova sorodstvena povezanost s temi kolonialističnimi grehi.
Dialoški konflikt med njima učinkuje napeto in predvsem realno utemeljeno ter se zaključi nekako odprto, z ujetnikovimi prošenji za svobodo in naposled s spet zvočno izrazito spreletavajočo se muho, predvsem pa brez stražarjevega dokončnega odgovora.

Že iz časov suženjstva

Po prvem predvajanju igre je v že nepogrešljivem pogovoru Vilme Štritof tokrat z Natašo Posel, dolgoletno direktorico Amnesty International Slovenije, in Maxom Zimanijem, direktorjem zavoda Global za globalno učenje o razmerjih moči v svetu in o odgovornosti v novodobnem imperializmu, uvodoma bil govor o trku dveh svetov v igri, obeh po svoje ranjenih zaradi preteklega ravnanja, na prelomni točki, ko so bogate (zahodne) države izčrpale naravna bogastva v revnem svetu, izrabile njegovo poceni delovno silo ter ga pustile obubožanega in opustošenega, nakar so lokalni vplivneži vzeli v svoje roke oblast.
Bistveno pri tem je po besedah Poselove vprašanje odgovornosti ter njenega vsakodnevno nujnega preizpraševanja, kar se tiče tudi možnih rešitev situacije. Gre namreč za zgodovinski dolg in krivdo, ki jo je Evropa zagrešila s kolonializmom, s tem da ta dejansko še kar traja ... Vse to bo še naprej vplivalo na preživetje tamkajšnjih ljudi in na tokove migracij, s tem da so se razmere za migrante po svetu zaradi pandemije koronavirusa zelo poslabšale, omenjene rešitve pa bi morale biti vsekakor sistemske, temeljite.
V igri prikazana problematika je tudi po besedah Zimanija res kompleksna in se je dejansko začela že pred kolonializmom, v času suženjstva in to celo z blagoslovom - papeža! V današnjem neokolonializmu pa so pač od vlad in držav močnejše mednarodne korporacije, proti katerim je posameznik nemočen. Humanitarna pomoč Afriki je seveda koristna, a je obenem, kot opozarja Zimani, zlorabljena celo kot orožje za množično uničenje. In kot dodaja Poselova, je predvsem nujno reševati sistemske probleme, saj na primer več denarnih sredstev, kot jih legalno priteka v Afriko, iz nje odteka po nelegalnih finančnih tokovih.
Pogovor je sklenil Zimani s poudarkom, da tokratna radijska igra prikaže "samo" eno mnogih različnih resnic o Afriki, ki pa so na Zahodu bistveno premalo znane, na primer njeni zgodovinski dosežki in izobraženci. Ja, to je res še eden pojavno izredno različnih Obrazov migracij.