Podobe, ki jih v številnih plasteh slikarka nanaša na platno, so vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas

Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo.

Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas.

Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega.

Žiga Bratoš