Knjige

Jože Horvat: Panoramski let

KUD Sodobnost Internacional, 2020

panoramski-let
Jože Horvat: Panoramski let
foto: KUD Sodobnost Internacional

Z romanom Panoramski let se Jože Horvat vrača v svet, kakor ga je opisal v zbirki novel Domorodje kot tudi v mladinskem romanu Bela Lendava, to je na prekmursko ravnico. Pravzaprav spet kar v rodno vas z nekoliko preoblečenim imenom, ki mu služi kot nekakšen model za slikanje usod podeželskega človeka na vzhodnem robu Slovenije.

Prvoosebno pripoved je pisatelj položil v usta že skoraj upokojenemu pismonošu, ki se v nekaj poznih popoldnevih v vaškem bifeju, kot ga je mogoče spoznati že v knjigi Domorodje, razgovori o dolgem življenju domačina Janžka, podlaga pa je pričakovanje panoramskega poleta, darila svojcev ob njegovi drugi poroki, ko se je oženil z ovdovelo dvojčico pokojne žene. Darilo, ki usodno sprevrže namen, zaradi katerega je bilo poklonjeno.

Na začetku se pojavi rahla nejasnost ob zgoščenem navajanju cele vrste oseb in sorodstvenih povezav. Kopičenje imen namreč ne more iti na roko pozornosti. A ker je v nadaljnjem besedilu pravzaprav malo osrednjih likov, se pripoved vendarle kmalu razbistri v polpreteklost in svet, ki ga zdaj zdaj ne bo več.

Pisatelj se ne brez domotožnosti ozira po ljudeh, ki se vsak po svoje skušajo otresti revščine, kakršno je še povečal novi čas. Temu so največji davek odšteli danes priletni in odhajajoči prebivalci, ko je njihove potomce premamilo mesto ali celo tujina. Bol, ki je ni mogoče olajšati, kaj šele pozdraviti.

Jože Horvat, nekdanji novinar in urednik ter uslužbenec Ministrstva za kulturo, po stroki slovenist in nemcist, si rad izbira meditativno pripovedovanje, filigransko popisovanje doživetij in občutij. Čeprav na začetku obljublja zgodbo, se ta pravzaprav prevesi v nenehno spominjanje, samospraševanje in nizanje občutij. Dejansko je dogajanja malo, zato pa več razmisleka. Razgibanost besedila, zgoščena v prvih poglavjih, se kmalu prevesi v negibnost podrobnega opisovanja občutenj in pripoved se upočasni. Večji del romana tako napolnjuje razmišljanje prvoosebnega pripovedovalca. K temu je treba dodati posamezne povedi, ki se ponekod vlečejo čez več kot pol strani. Pravzaprav je gradnja romana vseskozi analitična s posameznimi refleksijami, nekakšnimi vzvratnimi prebliski.  Zunanje dogajanje je tako bolj ali manj statično, notranje pa toliko bolj dinamično. Ob spominskem seciranju preteklosti pa se pisatelj odreže kot izvrsten opazovalec. Na ozadju vsega tega se tako zgodba le počasi, vendar zanesljivo izrisuje.

Čeprav se pisatelj ob siceršnjem menjavanju časovne perspektive ves čas zadržuje na podeželju, je pripoved daleč od kakega domačijstva. Med liričnim opisovanjem narave je tako prostor tudi za skorajda obzirne omembe socialističnih manir pri zaduševanju kmetijstva, katerih usodne posledice se vlečejo v današnji čas.

Roman Jožeta Horvata Panoramski let je skromen z dialogi, presenetljiv pa je slog z izvirno in pogosto metaforiko. Pred nami vstaja otožna poetičnost prekmurske pokrajine z nravno preprostostjo svojega življa, preizkušanega in odhajajočega v minulost. Izvrsten je na primer psihološko pretanjeni popis poleta s športnim letalom.

Skratka, novi Horvatov roman je s svojim odmikom na podeželje prijetna in dobrodošla osvežitev v nemalokrat sivem morju urbane literature. Teh dvesto in nekaj strani je tako zaradi zanesljivo in privlačno naslikanega okolja in njegovih ljudi dobrodošla popestritev sodobne slovenske književnosti in pravzaprav neustavljivo branje.