Knjige

Dušan Jelinčič : Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca

Trst : Mladika, 2020

sepet-nevidnega-morja
Dušan Jelinčič : Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca
foto: Mladika

Pisatelj Dušan Jelinčič ima pester nabor literarnih del od kritik, esejev, dramskih besedil, kratkih zgodb in novel do številnih romanov. Prav romani so ga povzdignili med najprodornejše sodobne slovenske avtorje in v tem kontekstu ne gre spregledati njegovih romanov na temo himalaizma oziroma gorništva, med katerimi je zagotovo v ospredju večkrat nagrajeni prvenec Zvezdnate noči. Številni so tematski sklopi, zgodbe in žanri, ki jih v svojih delih popisuje in podpisuje Dušan Jelinčič.

Roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca pomeni velikanski odmik od Jelinčičeve dosedanje recimo temu ustaljene literarne prakse. V njem je namreč zajet in popisan napor povsem druge vrste, ki v temeljih presega boj alpinista v navezi, obsojenega na steno in samega sebe.

»Vrnitve ni! V takem dnevu, kot je ta, živi le želja po odhodu, obstaja le strast po plezanju, ki se konča prav na najvišji točki: tam, kjer se sneg sreča z oblaki, kjer se kamenje rokuje z nebom, kjer se sam spojim s trenutkom popolnosti, ki mi šepeta, da pot še vedno pelje samo naprej, čeprav se zdi, da se konča tam … prav na vrhu …,« je Dušan Jelinčič zapisal v že omenjeni uspešnici.

Vrnitve ni in pot vodi naprej: naprej v preteklost. Jelinčič se namreč v romanu Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca spoprijema s tistim, o čemer je preprosto moral pisati. Gre za obračun povsem druge vrste, za soočanje avtorja s sabo, s svojo lastno preteklostjo, s travmatsko izkušnjo očetove in svoje družinske dinamike, torej z vsem tistim, kar je hkrati njegov osebni obračun, ob tem pa še univerzalen koncentrat soočanja primorskega človeka s svojo polpreteklostjo – z usodo fašističnega preganjanja in terorja. Kratki roman o uporu, peklu in vstajenju je prav to in še veliko več, je namreč avtorjevo ubesedenje neubesedljivega. Na uvodnih straneh romana Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca je neposredno po smrti očeta Zorka zapisal: »Ko se je poletni večer končno razbohotil in je tišina zajela vse robove doma žalosti, sem se ob prvem mraku naposled odločil. Stopil sem v očetovo sobo, odprl skrivnostno omaro in trdno, kot bi se bal, da mi bo splahnela izpod prstov, in obenem nežno vzel zajetno mapo, položeno čisto na vrh. Prvo, kar sem zagledal, so bile majave besede, napisane s svinčnikom in tresočo pisavo: Naj svet ve!!«

S tem dejanjem je avtor odprl Pandorino skrinjico. Pripoveduje o vsem tistem, o čemer uradna Italija še vedno molči in taji. Piše o bogati dediščini svojega očeta, o dediščini antifašizma, trpljenja, pokončne drže in uporništva primorskih rodoljubov, zbranih okoli organizacije TIGR. Jelinčičev pisanje v knjigi je pogosto fragmentarno, dotika se očetovih zapisov, razmišljanj, ki jih je v jetniški celici (pogosto v samici) sam in za sebe, potencialnemu nasledniku pisal na skrivni košček papirja. V opomin in svarilo ter pozabi v izogib.

In Zorko Jelinčič je imel kaj zapisati. Bil je (so)ustanovitelj organizacije TIGR. Pred posebnim sodiščem v Rimu, ki je bil nadaljevanje 1. tržaškega procesa, je bil leta 1931 obsojen na 20 let ječe, na začetku druge svetovne vojne konfiniran na jug Italije, po padcu fašizma pa se je priključil partizanom. Med njegovimi ožjimi sodelavci so bili alpinist in filozof Klement Jug, Danilo Zelen, preostali tigrovci itd. Pred nami je torej pripoved upornika, ki je dodobra poznal tigrovske akcije, in to vse od atentata na uredništvo fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste do likvidacije brutalnega učitelja Sottosantija v Vrhpolju pri Vipavi, če omenimo zgolj najodmevnejše.

Avtor se pri popisih drži pravila, da Zorko Jelinčič in njegova življenjska pot zahtevata preprost, fragmentaren zapis, kot si ga je tudi na račun preštevilnih zaporov (Idrija, Koper, Rim, San Gimignano, Civitavecchia), in pozabi v izogib priboril Zorko sam. Njegov sin Dušan v tovrstnem konceptu nadaljuje očetov domala stoičen položaj: minimalizem v pripovedi in akcija v dejanjih. V tovrstnem naboru so opisi mučenja z ricinusom, utapljanje, t.i. sanantonio ali sveti Anton in druga, predstavljeni zgolj bežno, kar pa na bralca deluje še toliko močneje. Dosti odločneje v delu zaživijo besede Tolstoja, Dostojevskega in predvsem Bartolovega Alamuta v svoji tigrovski različici. Ne gre niti mimo Cirila Kosmača in naključni ali namenske vzporednice z njegovo znamenito Gosenico. Samožrtvovanje, nasilje in uboji, čemu, za koga in za kaj? Razmislek, ki preveva domala vsako stran Jelinčičevega romana. Razmislek, ki bega Zorka in ga vsemu nasilju navkljub postavlja na trdno gandijevsko, mirovniško pozicijo. Tudi in prav zato je Dušan Jelinčič pripoved o očetu, navkljub težavam, ki pogosto spremljajo tovrstno pisanje v odnosu oče-sin, opravil z odliko.