Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2020
Tone Škrjanec, pesnik, ki se je po službovanju v prosveti in novinarstvu posvetil branju, pisanju in prevajanju pesmi, je prvenec Blues zamaha izdal pred 24 leti. Od takrat je približno na vsaki dve leti izdal pesniško zbirko: Sonce na kolenu, Pagode na veter, Noži, Baker, Koža, Duh želve je majhen in zelo star, Med drevesi, V zraku so šumi, Sladke pogačice in Dihaj. Za zadnjo je leta 2018 prejel Veronikino in Jenkovo nagrado, že leto poprej pa jo je napovedala čaša nesmrtnosti za vrhunski pesniški opus desetih let.
Zbirka Nekaj o nas kot živalih je razdeljena na dva sklopa: Tisto nekaj in Bluz. Pesnik, ki v intervjujih priznava, da so mu bliže kratki haikujski utrinki, izraža doživljajske ekspresije, ki se mu porajajo pri sprehodu v naravo ali po urbanem okolju. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, piše: “vem / da je še daleč / ampak pojdimo / počasi / rad bi videl / drevesa / med potjo.” Hoja sama po sebi po kontinuiranem prestavljanju nog in topotanju korakov spominja na zvočno poezijo, na glasbeni ritem, zato ni naključje, da je v pesmi bluz 19: navaden dan zapisal: “za nihanje gre / za ritem / za ponavljanje z nadgradnjo …” A vsak odhod od doma prinaša dodaten stres in izgubo ravnotežja – tako v pesmi daleč od doma v zaključku duhovito zapiše: “ravno zdaj, ko potrebujem mir in malce obupa, / vsaj šibko ravnotežje, / en vrabec izgine in drug sede na rob mize.”
Živali, zlasti ptiči, so pogost motiv v njegovih pesmih, zdi se, da prek njih na nek način prevaja in uravnava svoja občutja in refleksije do zunanjega sveta in celo do poezije. V uvodu pesmi z naslovom ta pesem celo primerja pesem z neukročeno živaljo: “ta pesem je trmasta žival, / to je živalsko trmasta zadeva, / tale pesem hrani vsakovrstne živali ...” in zaključi v svoji značilni maniri: “ta pesem je za ljubljenje in elegantno / pozibavanje med hojo, / ta pesem ni hrana.”
Bralcu, ki se skupaj s Tonetom Škrjancem sprehaja po pesniški zbirki Nekaj o nas kot živalih, se zazdi, da se je v prvem delu zbirke znašel v barvitem konglomeratu ekspresionistične slike, v drugem delu pa v jazzovski ali bluesovski pesmi, ki se razpotegne iz ene asociacije v drugo, dokler se ne izpoje. V daljših pesmih se Škrjanec še posebej razživi in trenutne prebliske podkrepi s spomini na odraščanje in uporništvo. Takšne so npr. pesmi pleme, revolucija, strip poker, nove dimenzije, vaja v prostem padcu in psihična. V slednji se spominja očeta: “ko v zadnjem času pomislim na očeta, / vidim, da so ostale samo še tanke plasti, / drobci prahu kot okruški spomina, nekaj kapelj in dve knjigi …” Zanimive so tudi njegove primerjave z živalmi in rastlinami. “… ameba sem. obložena s pridevniki,” pravi v pesmi ameba, v pesmi nazaj h koreninam: rdeča pesem pa se spoprime z asociacijami in primerjavami z zelenjavo: “ko bom velik, bom kakšna / čuteča rdeča zelenjava. / korenček ali rdeča pesa. / mogoče celo roza cvetača. / nosil bom luč, / razposajeno in samozavestno / kot kanotjero.” V drugih, bolj eksistencialistično zasnovanih pesmih, kot sta pejsaž in lepa mrhovina, pa prevladujejo sivina, samota in tihožitje mrtve narave.
Pesnik Tone Škrjanec se v zbirki Nekaj o nas kot živalih ne obremenjuje s pesniško formo, še manj z velikimi začetnicami in ločili. Posamezne misli sicer zaključuje s piko, da razmeji refleksije na pesniške nize, vendar ima bralec občutek, da to naredi bolj zato, da stopnjuje ritem in suspenz, nato pa ga mimogrede zaključi s kakšno banalno besedno zvezo ali nič kaj dramatično ugotovitvijo. Njegov pesniški izraz, ki ga poganjata golo bivanje in motrenje brez odvečnih pričakovanj družbene revolucije ali osebne preobrazbe, je prav zaradi svoje skromnosti in nezahtevnosti lahko prebavljiv in “okusen”. V pesmi Mehka trava nam zaupa, kaj je tisto, kar v življenju resnično šteje: “vino se nam zliva preko rok, preko robov. / oblaki so grozljivo sivi. / zakaj smo vse to pokradli. / vse te besede. / edino pomembno je / bos stopati po travi.”
Pesniška zbirka Nekaj o nas kot živalih nam daje vedeti, da s svojimi goni in potrebami nismo vzvišeni nad živalskim svetom, temveč smo v svojem bistvu z njim vsestransko prepleteni. Pesmi Toneta Škrjanca nam ostanejo v nezavednem še dolgo po tistem, ko smo jih prebrali, in to je duhovna popotnica, ki je ne gre prezreti …
