Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedla Anita Jadrič; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Doktor fizike Paolo Giordano je v polje literature vstopil leta 2008 z romanom Samotnost praštevil in se z njim povzpel med najuspešnejša sodobna italijanska književna imena. Zaupanje svojega bralskega kroga je nato upravičil še z romanom Človeško telo in poznejšimi deli, četudi z nobenim ni presegel uspeha prvenca. Zadnje literarno delo, če ne štejemo lanskega aktualnega eseja V času epidemije, je izdal leta 2018 in naslovil Raztrgajmo nebo. »Naša naloga je napad na nebo!« in »Nebo moramo raztrgati!« sta pomenljiva stavka enega od glavnih protagonistov romana Berna, potem ko se navduši nad anarhističnim berilom. A pojdimo po vrsti.
Glavni zaplet je srečanje najstnice Terese s tremi fanti – Bernom, Nicolo in Tommasom. Teresa, ki vsako poletje iz meglenega italijanskega severa pripotuje v babičino vilo v sončni Apuliji, se spoprijatelji s tremi vrstniki, babičinimi sosedi z ekološke kmetije. Fantje živijo v globoki povezanosti z vero, metafizičnim in naravo, izolirano od drugih ljudi. V tem duhu jih vzgajata vodja nekakšne družinske sekte Cesare in njegova žena Floriana. Nicola je njun sin, Bern nečak, Tommasa pa posvojita iz sirotišnice. Tereso privlači njihov nenavadni življenjski ritem, tako drugačen od njenega, posebej pa jo začne privlačiti izjemno bistri Bern, fant s temnimi očmi, zaradi katerega nestrpno čaka vsako poletje. Njegov pogum in uporniška drža, ki določita njegovo prihodnjo usodo, se izkristalizirata že ob enem prvih srečanj Terese in njenega očeta s fanti. Bern je tisti, ki brez dlake na jeziku pove Teresinemu očetu, da je pretirano nasilno odreagiral na nočno kopanje fantov v bazenu ob vili.
S subtilnim vpogledom v odraščanje je Giordano navdušil bralce že v romanu Samotnost praštevil in podobno je tudi tokrat. Prebujajoče se telesne strasti, vpliv družinskih razmerij na oblikovanje značaja, tekmovanje za pozornost, pripoznanje in ljubezen, ki sta še posebej izražena pri posvojencih Bernu in Tommasu, ter hkrati preizkušanje meja avtoritet slika zelo avtentično. S pozornostjo gradi psihologijo vsakega lika ter njihove stike in odboje. Zgodbo sestavlja iz zanj značilnega preprostega in priljudnega sloga, ki verjetno pripomore k Giordanovemu širokemu bralskemu krogu. V romanu se sicer mešata dve perspektivi – Teresini spomini, podani v prvi osebi, in Tommasov retrospektivni tok spominov, uokvirjen v pogovor s Tereso. Tommaso dopolnjuje Teresino pripoved z informacijami, ki so njej ostale neznane. Četudi fabulo torej odkrivamo prek dveh zornih kotov – Teresinega in Tommasovega – ju Giordano ne personalizira preveč, pogosto zdi se, kot da je na delu vsevedni pripovedovalec.
Teresa je zaradi ustroja romana navzoča praktično na vseh straneh, vendar se zdi vplivnejši lik njena ljubezen Bern, samohodec, ki silno zaznamuje ljudi v svoji okolici, tudi Tereso, ki prekine študij v Torinu in se ustali v Spezialu. Bern je izredno strasten, skrajen in trmast v svojih odločitvah. Giordano je njegovo moč v nekem intervjuju primerjal s črno luknjo, ki privlači in uniči, zato tudi naslov romana v italijanščini Divorare il cielo, kar bi lahko prevedli tudi kot požreti nebo. Bern prvi izstopi iz Cesarovega utopičnega sistema, navidezno zavrne boga ter po Cesarovem odhodu strastno sodeluje pri vzpostavitvi ekološke samozadostne komune. S Tommasom, Tereso in prijatelji okoljevarstveniki vodijo kmetijo, ob večerih pa izvajajo gverilske pohode in rešujejo klavniške živali. Ko se skupnost skrha, sta edina, ki vztrajata, Bern in Teresa. Pozneje se poročita, a njun zakon izzveni zaradi Bernove pretirane želje po otroku, ki ga ne moreta dobiti.
Poleg tega da je Giordano mojster ubesedovanja, je tudi doktor fizike, kar se pozna v vpeljavah naravoslovja v njegova dela. Kar precej strani v romanu je namenjenih recimo samooskrbnemu vodenju kmetije, pozneje pa mučnim metodam za zanositev. Ob prvi temi Bern in Teresa nasprotujeta znanstvenemu pristopu k spopadanju z epidemijo bolezni oljk in sta na strani alternativnih, naravnejših pristopov, v drugem primeru pa Bern slepo skuša izrabiti vse možnosti, ki mu jih ponuja medicinska znanost.
Teresi ne uspe zanositi in se razideta, Bern postane še bolj militanten okoljevarstvenik, še bolj zavzeto se bojuje proti posekom oljk, ki v Apuliji umirajo zaradi invazivne bakterije. Zdi se, da življenja ne more zajemati z majhno žlico, zato mu drugi le stežka sledijo. Bern je tisti, ki najbolj zavzeto skuša strgati nebo, bodisi Cesarejevo ali božje, nebo avtoritet, metafizičnega, družbenega sistema ali zakona.
V Giordanovem romanu, tako kot v resničnem življenju, nič ni večno, vse vsebuje možnost svojega negativa. Ljubezen in zvestoba poznata skušnjavo prevare, izpolnjevanje utopije rodi nasilje, močna prijateljska vez pozna merjenje moči in izdajo. Romaneskni svet in liki v njem niso črno-beli, Giordano jih kaže v svoji kompleksnosti in nedokončnosti, in tega nihče, ki seže po njegovem delu, ne more prezreti. Je pa res, da vsem bralskim sladokuscem v detajle izdelani junaki in njihove interakcije ne zadostujejo. Tistih, ki raje segajo po zahtevnejši, morda inovativnejši slogovni in strukturni izpeljavi, Giordano najverjetneje ne bo popolnoma prepričal.
