Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana: Hiša poezije, 2020
V novi pesniški zbirki Mateja Krajnca se lahko prepustimo obisku Londona. Njeni izbranci se nahajajo v hiši, ki je potujočega tipa, nekakšen avtodom, za potovanje pa je potreben dovolj natančen priročnik, da se, če že ne na poti, pa vsaj v mestu ne izgubimo. S pristankom v mestu se takoj srečamo z dvema pojavoma: s hitrostjo in gostobesedjem. London, ena od svetovnih prestolnic, je namreč svet v malem, takšno pa je tudi pesnikovo besedišče, ki pač ni izbrane vrste. Vse je nametano skupaj. Polilingvistična godlja. V takšni godlji mrgoli najrazličnejših izrazov, besednih prilagojenk sprotnim potrebam, ki jih tudi čas ne povozi. Prilagojenke se povozijo same, če prej ne zastarijo, ali pa jih nadomestijo mlajše izposojenke. V godlji, v kateri se nahajajo porekla vseh svetovnih besed, je edini način za soočenje z njimi zaletavost.
Dejan Koban, pisec spremne besede h knjigi, piše: „Brez prave funkcije. Tam so, kot prometni znaki, da nam je laže manevrirati po tej kolosalni mestni mreži.“
Ena od pesmi se začne takole: „nelson me je napičil / z več sto let starim dežnikom / to je moj izum / je dejal / rekli smo mu kišobran / a zdaj je prepozno / za pojasnila“.
Da se sploh lahko spustimo v tovrstno tovarno besednih zvez in izrazov, moramo vsaj bežno poznati vse mogoče popevke, ki tudi sestavljajo polifono besedišče. Le kaj je zaznamovalo popularno glasbo bolj kot angleščina, ki izhaja iz imperija, v katerem naj sonce ne bi zahajalo? Zadnji del pesniške zbirke London že odseva pesnikovo naveličanost nad obiljem komaj še smiselnih miselnih navezav, ki jih ponuja ena od svetovnih prestolnic in poslovnih uspešnic. V tako opredeljeni besedni konstruktivnosti še kaka sončnica oveni; ali vsaj izgubi del svetlobe, ko jo požira neon reklamnih panojev, ekranov, ki krasijo stoletne stavbe. Ali pa obledijo besede, ki jih prekrivajo nove in sveže na grafitih in posprejankah.
Pesnik povzema vso nostalgijo preteklosti in je do nje ironično odmaknjen kot v pesmi z naslovom, sestavljenim iz treh navpičnic in pike: „na sprehodu po hampsteadškem pokopališču / sem naletel na ključnico / in nato na starejšo gospo / ki je ukazala daj mi to kost / odklonil sem / razumela je / z empatijo“. Nikakor ne gre izpustiti pregovorne navezanosti na angleški črni humor.
Da bo pesniška zbirka Mateja Krajnca London še bolje zazvenela, se je treba skupaj s pesnikom vprašati: „are you an active musician“, kakor je naslov pesmi v knjižici, ki tudi odpelje iz velemesta.
