Film šokira že na začetku – saj se začne, kakor namiguje naslov, z izjemno eksplicitnim domačim porno videom
Minuli konec tedna se je zaključil 71. berlinski filmski festival, ki je tokrat potekal izključno na spletu, organizatorji pa v juniju načrtujejo še poseben dogodek v živo. Žirija, ki so jo sestavljale tri dobitnice in trije dobitniki zlatih medvedov na prejšnjih izdajah festivala, Ildikó Enyedi, Nadav Lapid, Adina Pintilie, Mohammad Rasoulof , Gianfranco Rossi in Jasmila Žbanić, je glavno nagrado, zlatega medveda, prisodila filmu Nesrečno nabijanje ali odštekani porno romunskega cineasta Raduja Judeja.
Nesrečno nabijanje ali odštekani porno je film, ki šokira že na začetku – saj se začne, kakor namiguje naslov, z izjemno eksplicitnim domačim porno videom. V njem nastopata moški in ženska, ki nosi najprej masko, potem lasuljo: gre za junakinjo filma, kot bomo izvedeli pozneje, učiteljico, ki se potem, ko njen mož posnetek prenese na splet, znajde na zatožni klopi pred besnimi starši, ki se prepirajo o tem, ali je sploh še lahko učiteljica, in škodoželjno analizirajo njen domači porno. Jude je film zasnoval že pred epidemijo, nato pa ga je prilagodil novim razmeram: v filmu tako igralci in igralke nosijo maske, Bukarešta, po ulicah katere hodi učiteljica Emi, pa je polna oglasov za dogodke, ki se niso nikdar zgodili, predvsem pa oglasnih plakatov s seksualiziranimi, skoraj povsem golimi telesi, na katerih se kamera večkrat pomudi, in tako napove satirični ton Judejevega filma, ki je kritičen do hinavščine in lažne pravičniškosti sodobne družbe, ki je sicer lastna obscenost in nasilnost ne motita. V polurnem kolažu romunske zgodovine, ki je umeščen v film, kritiki ne uide nihče: Jude najde nešteto primerov včasih folklornega rasizma, antisemitizma, seksizma, spolnih zlorab, korupcije v času komunizma ter sodelovanja s fašisti in sokrivde za holokavst, ki je tudi sicer pogosta tema v njegovih filmih. Radu Jude:
Rečemo jim temačna obdobja zgodovine. Zakaj temačna? Ne le zato, ker so krvava in nasilna, ampak tudi zato, ker jih je nekdo pred nami skrival. Moji filmi so neke vrste upor proti temu skrivanju. Zakaj nam v srednji šoli ali še prej ni nihče povedal, da smo zasužnjili Rome? Zakaj ni nihče govoril o holokavstu? Nisem vedel za holokavst. V Romuniji se z menoj o tem ni nihče pogovarjal. Mislim, da sem bil star šele 17 ali 18 let, ko sem prebral prve zgodovinske knjige – iskrene zgodovinske knjige – o tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Odprl se mi je povsem nov pogled na svet. Seveda sem nekaj vedel o Securitate in zločinih komunističnega režima. V njem sem sam živel do dvanajstega leta, nekaj sem že razumel. Kaj se je dogajalo pred tem, pa nisem vedel. Moji filmi so odziv na to nevednost. Če bi v Romuniji obstajalo že 100 filmov o holokavstu, ne bi snemal novih. Ljudje me še vedno obtožujejo: »Še en film o holokavstu! Koliko jih je že bilo, Schindlerjev seznam … .« Rečem, že, ampak koliko ste jih pa videli o tem, kako je imela prste vmes tudi Romunija? Nobenega, ker jih ni! Ljudje pa se še kar pritožujejo, da imamo že preveč filmov o holokavstu.
Nesrečno nabijanje ali odštekani porno je sicer delno osnovan na resničnih dogodkih.
Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način, in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.
V filmu je združenih veliko različnih vizualnih estetik: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:
V zadnjih letih delam tako, da ne pišem več scenarijev, ampak si delam zapiske. Veliko zapiskov o stvareh, ki me zanimajo. Na neki točki jih je toliko, da lahko postanejo zgodba scenarija, kolaž, vizualni esej. Moji filmi so nekakšni hibridi, ker niso to, kar si po navadi zamišljamo, ko rečemo celovečerni igrani film, niti, čemur rečemo televizijski ali dokumentarni film. Zanimajo me možnosti filma pri predstavljanju dejanskosti: zgodovinskih, sedanjih, prihodnjih … kako lahko film, gibljive slike, kot tehnologija in kot umetnost pove nekaj relevantnega o neki temi? Kaj lahko vidi le film? O svojem delu tako razmišljam kot o res filmskem, kot o filmskem raziskovanju bistva stvari. Upam, da bom v prihodnje lahko ustvaril še več takih hibridov. Zdi se mi, da je takšno ustvarjanje bližje tradiciji romana. Pred kratkim sem bral esej Milana Kundere z naslovom Zastor. V njem piše o zgodovini romana, predvsem o najzgodnejših romanih, denimo Rabelaisovem Gargantui in Pantagruelu, pa tudi o romanu Tristram Shandy Lawrenca Sterna. Ti romani so se zelo svobodno oddaljevali od tega, kaj naj bi bil roman. Rekel bi celo, da so imeli svobodo, ki smo jo izgubili. Morda je čas, da po svojih zmožnostih poskušamo dobiti nazaj, da jo vrnemo tudi v film.
Veliko nagrado žirije je dobil japonski film Kolo sreče in domišljije režiserja Ryusukeja Hamaguchija. Gre za zbirko treh zgodb, ki jih povezujeta temi usode in skrivnostnega: manekenka v avtu posluša prijateljico, ki ji pripoveduje o moškem, ki ga je spoznala, in ki ji je povedal o svojem strtem srcu; v drugi zgodbi starejša, poročena študentka ljubimka z mlajšim študentom, ki se bi rad z njeno pomočjo maščeval profesorju za negativno oceno; v tretji zgodbi pa tridesetletnica na poti z obletnice mature sreča svojo nekdanjo sošolko, ki je bila njena prva ljubezen. Žirija je zapisala, da se film začne tam, kjer se dialogi in besede običajno končajo. Hamagučijeve besede so bistvo, glasba, snovnost, so še dodali.
Eden najganljivejših filmov letošnjega festivala je bil še en nagrajenec žirije, dokumentarni film Gospod Bachmann in njegov razred, ki ga je posnela Maria Speth. Skoraj štiriurni film je ljubeč portret tega, kaj pomeni biti dober, topel, in navdihujoč učitelj: Dieter Bachmann uči otroke in najstnike od 12. do 14. leta, ki so v Nemčijo prišli iz različnih držav – Romunije, Bolgarije, Turčije, Kazahstana in od drugod, ne govorijo vselej dobro nemško in se med seboj zelo razlikujejo po religioznih in kulturnih ozadjih. Industrijsko mesto Stadtallendorf, kjer Bachmann uči, predvsem skozi glasbo, ima že dolgo tradicijo priseljenstva in tujih delavcev, ali, gastarbajterjev, kot učenci izvedo pri pouku; film Marie Speth, ki spominja na dela Fredericka Wisemana, se ustavi tudi pri vratih tovarne, kjer delajo starši otrok in na ulici, kamor hodijo po špecerijo. V filmu Gospod Bachmann in njegov razred ni prostora za cinizem, ali za kritike šolskega sistema v krizi – vsa pozornost je posvečena na videz majhnim, vsakdanjim junaškim dejanjem učitelja, ki s človeškim pristopom zaznamuje najbolj formativna leta svojih učencev in tako deluje kot navdihujoč opomnik, kako narediti svet lepši.
