Knjige

Jure Godler: Casino Banale

Brežice: Primus, 2020

casino-banale
Jure Godler: Casino Banale
foto: Primus

Jure Godler, vsestransko nadarjeni komik, voditelj, skladatelj in pisatelj, je utelešenje uglajenega in razgledanega intelektualca in s tem prepotrebna redkost v slovenskem medijskem prostoru. Kljub svojim šestintridesetim letom deluje kot iz nekega drugega časa. Z lahkoto si ga predstavljamo kot aristokratskega angleškega vohuna iz srede prejšnjega stoletja, ki se v trenčkotu potika po zatemnjenih ulicah starega mesta. Tej predstavi ustreza tudi njegov prvi roman Casino Banale, vohunska zgodba in hkrati politična satira, ki tematsko prikazuje tudi naš politični tukaj in zdaj, podobno kot njegova lani izdana tragikomedija v dveh dejanjih Predsednikova norost ali Predsednik republike je nor.

Agent britanske tajne službe MI6 Spencer Spencer Spencer in njegov okorni slovenski kolega Filip Novak, uslužbenec Sove, sta na novi misiji. Kakor že marsikatero poprej jo opravita vse prej kot z odliko, saj v neizčrpnem hrepenenju po hedonističnih eskapadah spregledata zaupni dokument. Zaradi tega ostaneta brez službe, a večer pred Spencerjevim izgonom v London se še zadnjič odpravita v mitični Portorož. Njun resnični boj za domačo deželo se tako šele začne, s tem pa tudi obilica dogodivščin. Na sledi magnatu, ki si lasti Slovenijo, in v poskusu preprečitve pogube ljube domovine, se sprva lahko zaneseta le drug na drugega, a si spotoma pridobita nekaj zaveznikov in še več sovražnikov.

Naslov knjige je neposredna aluzija na Casino Royale, prvi roman Iana Fleminga o britanskem agentu Jamesu Bondu, le da ga Godler slovenskim razmeram primerno priredi iz Royale v Banale. Banalnost je tudi domet domače politike in, poudarjeno, predsednika republike, čigar prioriteti sta videz in fitnes. Kakor v knjižni in filmski franšizi o slavnem agentu tudi tukaj ne manjka vratolomnih podvigov, skrivnostnih zapeljivk, blišča in eksotičnih lokacij, čeprav prilagojenih domačim razmeram. Godler je žanr bondiade z obilico humorja, kritičnosti in prilagodljivosti spretno prenesel na domača tla. Z enako spretnostjo ustvarja precizne in bistroumne opise, kot tudi pogovorni jezik, ki je tako prepričljiv in naraven, da zbuja smeh in pritrjevanje. Kdo bi si mislil, da bodo imeli opisi nočnega življenja v opustelem zimskem Portorožu kdaj sentimentalno in nostalgično vrednost. Na primer ko Spencer in Novak vdreta v spa in se poženeta do recepcijskega pulta, kot da sta končala največjo dirko vseh časov. Receptor, suhljat mladenič z očali, je imel obraz popisan s stavkom 'to ni moj job, to počnem samo čez zimo' in 'v resnici sem lastnik startupa, ki bo nekoč svetovno slaven'.

Casino Banale Jureta Godlerja je hkrati parodija vohunskega žanra in tudi zbirokratiziranega in neuspešnega državnega aparata.