Umrl je Christopher Plummer, vsestranski kanadski igralec, ki je v sedemdesetletni karieri nastopil v filmskih klasikah, kot je muzikal Moje pesmi, moje sanje, in dramah Mož, ki bi bil kralj in Začetniki

Čeprav se  hollywoodska filmska industrija še vedno ni povsem otresla svoje obsedenosti s kultom večne mladosti, pa so se v zadnjih desetletjih vendarle zgodili določeni premiki. Po dolgem obdobju molka in sprenevedanj se je začelo o tej diskriminacijski praksi, katere najpogostejša, a seveda ne edina žrtev, so bile igralke po 40. letu starosti, odkrito, glasno in kritično govoriti. Javno mnenje je bilo tovrstni praksi vse manj naklonjeno, kar se je kmalu pokazalo tudi na filmskih platnih. A kot se v Hollywoodu rado zgodi, se je tistemu koraku naprej, oziroma v pravo smer, skoraj hkrati pridružil še korak nazaj. In tako lahko ugotovimo, da je v današnji hollywoodski produkciji zastopanost starejših igralcev in igralk brez dvoma večja kot nekoč, a na dela, v katerih bi ti igralci v zrelih letih zasedli glavne vloge, še vedno naletimo le resnično redko.

V tem pogledu nam nadvse nazoren primer ponudi igralska pot sijajnega, klasično izobraženega kanadskega igralca Christopherja Plummerja. Plummer je konec 50. let v Hollywood prišel kot že uveljavljen in spoštovan gledališki igralec, ki se je proslavil predvsem s svojimi interpretacijami Shakespearjevih likov. V sodelovanju z nekaterimi najpomembnejšimi režiserji tiste dobe, kot so Sidney Lumet, Nicholas Ray in Anthony Mann, je že na začetku svoje filmske poti ustvaril nekaj nepozabnih likov (v prvi vrsti očarljivo izprijenega Komoda v Mannovem Padcu rimskega cesarstva). Kmalu je dobil tudi glavno vlogo v filmu, ki tudi po njegovi zaslugi še danes velja za eno največjih hollywoodskih uspešnic vseh časov (Moje pesmi, moje sanje Roberta Wisea), takoj zatem pa je nanizal nekaj sijajnih karakternih vlog: od letalskega častnika v Hamiltonovi Bitki za Britanijo, pa do vojvode v Bondarčukovem Waterlooju. Kljub vsemu temu je bilo več kot očitno, da hollywoodska filmska mašinerija v njem ne vidi perspektive za prihodnost. Še za njegovo dotedanje delo ga ni nikoli uradno nagradila (v nasprotju z gledališko sceno, ki je Plummerju za njegov broadwayjski prispevek še v začetku 70. let podelila svojo najpomebnejšo nagrado, tonyja), prav tako pa se mu ni poklonila niti neuradno, na primer s ponudbo novih pomembnih vlog. Celo nasprotno: Plummer je pristajal v vse bolj cenenih projektih, vse do vloge klingonskega generala v VI. delu Zvezdnih stez (v Neodkriti deželi).

Nato pa se je na prelomu stoletja v Hollywoodu udejanjil v uvodu omenjeni ideološki preobrat in za Christopherja Plummerja, zdaj že skoraj osemdesetletnika, so se nenadoma znova našle pomembnejše vloge. Z nastopi v filmih, kot so Čudoviti um Rona Howarda,  Syriana Stephena Gaghana, Insajder Spikeja Leeja ter predvsem Začetniki Mika Millsa, za nastop v katerem je končno prejel svoje prvo hollywoodsko priznanje, oskarja za stransko vlogo, je igralska kariera Christopherja Plummerja znova poletela v višave. Vsaj tako je bilo videti. V resnici pa Plummer nikoli več ni dobil zares velike in pomembne glavne vloge. Kot številni drugi igralci v “zrelih letih” je lahko nadaljeval svojo hollywoodsko igralsko kariero, a vedno in neizbežno le v stranski vlogi.

Denis Valič