Sobotni spored Televizije Slovenija v okviru Sedmega pečata prinaša kriminalko Žvižgači enega najbolj izvirnih in plodovitih cineastov romunskega novega vala Corneliuja Porumboiuja
V teh dneh mineva 17 let, odkar je režiser Cristi Puiu s filmom Cigareti in kava na Berlinskem filmskem festivalu osvojil zlatega medveda za najboljši kratki film. Čeprav je takrat šlo za razmeroma neopazen dogodek, ga danes označujemo za prelomnega. Z današnje perspektive je bil to začetek vzpona enega najpomembnejših filmskih gibanj od začetka tega stoletja – romunskega novega vala. Predvajanje filma Žvižgači na prvem programu Televizije Slovenija se zato zdi primerna priložnost, da znova obudimo spomine na to, kakšno impresivno pot je v tem času prehodilo to gibanje, in sicer na primeru enega njegovih osrednjih akterjev.
Režiser Žvižgačev, danes 45-letni režiser Corneliu Porumboiu, je bil od vsega začetka del omenjene skupine romunskih režiserjev, ki so začeli po prelomu stoletja ustvarjati drzne, a tudi izjemno duhovite pripovedi o stanju njihove države po padcu komunizma. Porumboiu je svojo nadarjenost kazal že med študijem režije. Že s svojim diplomskim filmom Potovanje v mesto se je uvrstil v uradni program filmskega festivala v Cannesu in tam tudi osvojil nagrado, kar je bil izjemen dosežek za tako mladega filmarja. Mednarodni uspeh njegovega celovečernega prvenca Smo imeli revolucijo ali ne? se tako nikakor ni zgodil po naključju, temveč smo na delu videli izjemno nadarjenega pripovedovalca zgodb, ki je znal z brezhibno napisanimi scenariji gledalce dobesedno prikovati pred ekrane.
Porumboiujev prvenec še danes kaže vso tisto izvirno kakovost, ob pomoči katere je skupaj s svojimi kolegi na hitro zavzel filmski svet. Celovečerec se je ponašal z zgolj nekaj sto evrov težkim proračunom, a je produkcijsko podhranjenost nadoknadil s sijajnim scenarijem, zapolnjenim z rahlo čudaškimi liki in odbitim humorjem. Še pomembneje pa je bilo to, da je film stanje duha v današnji Romuniji popisal tako prepričljivo in odkrito, da je ravno toliko kot komedija učinkoval tudi kot politična razprava o tranzicijski družbi. Romunski film je prav s takšnimi pristopi ubral pogumne korake na mednarodni sceni, kakršnih slovenski film denimo nikoli ni zares zmogel.
Ampak Porumboiu se je vendarle nekoliko razlikoval od drugih režiserjev novega vala, kot so Cristian Mungiu, Cristi Puiu ali Călin Peter Netzer, saj je že zelo hitro po prvencu začel kazati očitno naklonjenost do žanrskega ustvarjanja. Njegov drugi film Policijski, pridevnik, zgodbo o policistu, ki okleva med izvajanjem zakona in prebujeno moralo, lahko kljub značilni realistični estetiki označimo za poklon klasični evropski kriminalki. In prav to je pristop, ki ga je Porumboiu z nekaj vmesnimi postanki nadgrajeval vse do svojega najnovejšega filma Žvižgači. Prav ta film kot razmeroma ambiciozna mednarodna koprodukcija vsaj na videz prekinja stike s sivo romunsko realnostjo, ki so jo opisovali filmi novega vala. Film Žvižgači namesto tega privzema okvir evropskega filma noir, ki navdih v scenografskem smislu celo bolj črpa iz osupljive pokrajine kanarskega otoka La Gomera.
Zaradi tega avanturističnega umika zunaj svoje lastne kulturne krajine se zdi, da bi Corneliu Porumboiu na dolgi rok za romunski novi val utegnil postati tisto, kar je za Dogmo 95 postal Thomas Vinterberg: eden ustanoviteljev gibanja, ki pa ga v svoji karieri ni bilo nikoli strah oddaljiti se od svojih korenin in se spogledovati z višjeproračunskimi žanrskimi projekti. In če velja, da ljudje celo življenje s sabo nosijo kanček svoje domače grude, potem lahko z nekaj truda tudi v Žvižgačih opazimo sledove filmskega gibanja, ki je v tem času že postalo del filmsko-zgodovinskih učbenikov. Prav ta preplet je zagotovilo, da se v tem filmu pred našimi očmi odvija nekaj zelo izvirnega.
