Knjige

Anja Novak / Anjuta: Rane rane

Ljubljana : Sanje, 2020

ranerane
Anja Novak / Anjuta: Rane rane
foto: Sanje

Pesniškega prvenca Rane rane, pod katerega se s psevdonimom Anjuta podpisuje igralka in pesnica Anja Novak, sicer stalna članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ni mogoče brati brez ozira na avtoričino odrsko prezenco, saj je njeno literarno ustvarjanje prav tako karizmatično, energično in predano kot igralsko, obenem pa knjiga Rane rane ni samo knjiga, ampak ji lahko rečemo kar celovit pesniški projekt, ki vključuje tako oblikovno kot performativno plat poezije Anje Novak. Naj se najprej ustavim pri prefinjeni in premišljeni vizualni podobi, ki knjigo že na prvi pogled povzdiguje in ji daje pridih nečesa večjega, nečesa pomembnega. Belo knjigo ožjega formata veže rdeč hrbet, sredi knjige in beline papirja pa zeva rana – gre za šestnajst popolnoma rdečih listov, ki knjigo prerežejo na polovico, ključne pa so tudi za razumevanje vsebine. A k temu se še vrnem. Rdeče je tudi vse besedilo. Knjiga ima celo svojo spletno stran, vsaka pesem pa je opremljena s QR kodo, ki vodi do spremljevalnega gradiva – tu najdemo zvočne interpretacije pesmi, videe, montaže, glasbo, fotografije, pa tudi nekatere zanimivosti, na primer v kakšnem kontekstu je neka pesem nastala. Rane rane so skratka neusahljiv vir poezije, ki presega knjigo kot tako.

Da ne bi prišlo do kaotičnega branja, knjiga že na začetku postreže z navodili za uporabo oziroma z »navodili za popolno oskrbo rane«; rane pa se pojavljajo tudi kot naslovi posameznih pesniških razdelkov. Zbirka se začne z vhodnimi, konča pa z izhodnimi ranami, kar najbolj spominja na pot naboja, in res je poezija, zbrana v tej zbirki, enako nepovratna in usodna kot strel iz pištole. Vmes najdemo družinske, sanjske, ljubavne in še kakšne rane, ta področja, ki jih zavzemajo, pa se med seboj lepo mešajo in prelivajo, dokler ne ustvarijo končnega bolečega občutka, da ni samo vsaka pesem rana, ampak da je rana celotno delo. Stopnja zaceljenosti niha od pesmi do pesmi, pravzaprav pa niti ni tako bistvena, bolj prepriča drznost, s katero se pesniška subjektka loteva vsega, kar skeli. Včasih podreza v še svežo rano, spet drugič pa grebe po že zabrazgotinjeni, prav nič ne uide njenemu peresu, namočenemu v kri. Pesnica izkaže dobro mero igrivosti in hudomušnosti, saj se pogosto bolečih in težkih tem loteva razigrano in brez omejitev, pri tem pa ustvarja lasten pesniški jezik, ki se ne boji spustiti blizu – pravzaprav to od nas celo pričakuje. Pesmi/rane tematizirajo nasilje, zapuščanje, nezvestobo, depresijo, demenco, smrt, pa tudi socialno in eksistencialno ogroženost. Krovna tema pa je telesnost, vse od poljubljanja, seksa, menstruacije in nosečnosti do anoreksije, ki najbolj zareže v zbirko. »Kako naj sprejmem / samo sebe v dom / svojega telesa,« se sprašuje govorka, ki se upogiba pod težo pričakovanj: »Vsi računajo na / moje roke, da jih / bodo umirile / in vrnile. / meni pa se vrača / hrana v požiralnik.« Za povrh je nepopustljiva tudi do sebe in prav zaradi obdelave nečesa tako osebnega je zbirka še bolj pristna in iskrena in jasno je, da poezija za Anjo Novak ni zapisovanje misli ali izumetničen konstrukt, ampak nuja. Razumljivo je, da je v pesmih poleg obilice ironije tudi nekaj jeze in da ni vse napisano tako z lahkoto, kot bi si subjektka včasih želela, ampak da je v ranah veliko travmatičnih, potlačenih izkušenj, veliko gnoja in solz.

Neverjetna raznolikost, a enotnost, ki se kaže že v vsebini, se potrdi tudi stilno, saj gre za raznolike obdelave. Nekatere pesmi so kot izštevanke in spomnijo na Svetlano Makarovič, saj so prav tako obešenjaške, spet druge so napisane kot uspavanke, priznanja, molitve … Pesnica posnema druge oblike in se ob tem prvinsko zabava, saj koplje do same srčike bistva pisanja poezije. Tudi poigravanja z jezikom je kar nekaj, poleg raznih medmetov, kot je posnemanje živalskih zvokov ali smeha, najbolj preseneti neupoštevanje slovnice, ko pesnica nekatere besede na videz brez zunanje logike zapisuje skupaj, brez presledka, to pa povzroči rušenje pričakovanj in odkrivanje pesniškega sveta, ki se ne ozira na pravila, ampak zasleduje sentiment. V knjigi je tudi nekaj zdrsov v trivialno in klišejsko, ki pa niso neodpustljivi, saj gre za surovo poezijo, in tudi zato, ker je s tem ironičnim zafrkljivim tonom, ki prevladuje skozi pesmi, vse trivialno morda tam z razlogom, da pokaže na ta razkol, ga relativizira in se iz njega ponorčuje. Kljub temu pa knjigi ne bi škodilo malo manjše število pesmi. Z malo več kot 200 stranmi je namreč precej dolga za pesniško knjigo in sploh za pesniški prvenec, zato ji ne uspeva vedno zadržati napetosti.

Zbirko najbolj povzdignejo ravno navidezno prazne rdeče strani sredi knjige. Kar nekaj jih je, in čeprav se ob listanju najprej zabavamo ali celo pomislimo, kako odlična domislica je to ali kako preudarno je knjiga zares narejena, gre za nekaj več. Te strani so namreč navedene v kazalu in imajo vsaka svoj naslov in namen. Po eni strani gre za nekakšen princip, podoben tistemu iz knjige Uniči svoj dnevnik, ena stran je namenjena odtisu rdeče našminkanih ust, druga za prstne odtise, tretja za origami ali ljubezensko pismo. Najdejo pa se tudi veliko bolj ironične in kritične strani, ki odgovarjajo na aktualno situacijo kulture v družbi, od prazne strani za protest in upor do prazne strani za trošenje sredstev Ministrstva za kulturo. Ta avtoričina poimenovanja so po drugi strani krik v rano, ki se odpira vsakič znova, še večji pomen pa dobijo, ko se zavemo, da je vsa zbirka zapisana z rdečo barvo, torej je vse to na rdečih straneh verjetno že zapisano, vendar nam ni vidno. Tako kot nam ni vidno toliko ran, pa naj gre za rane drugih ali za rane nas samih, dokler ne dobimo kazala oziroma potrebne distance, od koder jih lahko očistimo, razkužimo, povijemo, razmesarimo ali ignoriramo. In ravno ta moment, ki se zgodi na koncu, po vseh prestanih pesmih/ranah, je prava katarza, ki pripelje onkraj ranljivosti.