Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Ob prebiranju mašinerije mogotcev, pesniškega prvenca Mihe Mauriča, težko ne pomislimo na nedavno drugo zbirko Sergeja Harlamova Mnogoboj mitologij. Ne le zaradi zvočne in skladenjske podobnosti naslovov, ki gradita na tesnem aliteracijsko-asonančnem stiku, temveč se podobnosti rišejo tudi znotraj obeh zbirk. Predvsem ju druži kritičen pogled na družbo in natančno delo z jezikom. Domala tehničen pesniški pristop je pri Mauriču sicer manj očiten, vendar vseeno pomemben in zaznaven okvir, znotraj katerega pesnik vztrajno išče resničnejši pogled običajnega. V zbirki tako pogosto srečujemo vrtoglave zalete ustvarjalne in siceršnje svobode.
Mašinerija mogotcev je tridelna in v vsaki triadi drugače organizirana zbirka, v trdno celoto pa jo veže soroden pesniški pristop, temelječ na poudarjeni rabi sinestezij in podobnih potujitev izkušnje telesa in sveta. Zbirka je tako pravcata eksplozija najbolj nenavadnih in nepričakovanih zaznav, zaradi katerih denimo pesniški subjekt, prisoten zlasti v prvem in tretjem ciklu, doživljamo kot gnetljivo, gomazečo in izmuzljivo entiteto, kar lepo ponazarjajo verzi iz prvega cikla gnetenje bdenja:
4
slišim goreti sonce
kampiram v zašitem
zvokuzidu izvijem luknjo
iztisnem se
v barveko slačim usta
je veter odvod
diha
Subjekt se na ta način nenehno razsredišča, presega in po svoje staplja z okolico. Pravzaprav so sinestezije in nenehno rušenje slehernih pričakovanih razmerij vir dinamičnega naboja zbirke, ki nas vodi tako v intimo posameznika kot v družbeno dogajanje. Zbirka ob tem ustvarja občutek, da ločnica med osebnim, individualnim in družbenim ni tako zelo ostra, temveč sta posameznik in njegovo okolje medsebojno odvisna, kot bi šlo za organsko celoto, celo isto telo. Prav telesna stanja in procesi so eden ponavljajočih se fokusov mašinerije mogotcev; ali kot beremo v eni od pesmi »verze na obronkih telesa iščeš«. Pri tem se vse telesno ali organsko pogosto približuje strojnemu, mehaničnemu, na kar napeljuje že sam naslov zbirke. Takšno doživljanje je izrazito v sicer najbolj intimnem delu zbirke, v ciklu, posvečenem očetu z naslovom izpuhtel si v razporek zraka. Tu se metaforične akrobacije ne zdijo samonanašalne kot ponekod zlasti v sklepnih pesmih zbirke, temveč so močno sugestivne in izvirne v približevanju izkušnje terminalne faze življenja.
Navzven, v družbeno, je zazrt zlasti drugi del zbirke s petindvajsetimi pesmimi, ki so podrejene enotnemu urejevalnemu principu; vsaki črki slovenske abecede namreč pripada ena pesem, pri čemer se tudi vse besede v posamezni pesmi začenjajo na izbrano črko. Za ponazoritev nekaj naslovov: bridka bajka, cvetoča cista, čredni človek, mičkeni možgani meščanstva, žalost želodca ipd. Takšna formalna omejitev pogosto prinese nepričakovano osvoboditev od slehernih struktur, hkrati pa ustvari presenetljiva besedna druženja in pomene, kar lahko tudi sicer označimo kot temeljno značilnost zbirke. Globina uvidov v tem delu precej niha, a gre, sodeč po siceršnji precizni gradnji zbirke, za zavestno strategijo – kot da pesmi ne želijo preseči realnosti, ki jo upovedujejo, temveč se z njo zliti tudi na diskurzivni ravni. Kljub očrtani rigidnosti tako skozi pesmi vendarle prodre raznolikost narativov, ki prečijo naša življenja in se dotikajo predvsem fenomenov sodobnega kapitalizma, patriarhata, vsesplošne radikalizacije, poneumljanja in docela aktualnega političnega dogajanja. Pesmi lahko v svoji srži razumemo kot protestne, vendar ne izrecno, temveč skozi ciničen posmeh in karikiranje. Za zgled pesem orjaško ogorčenje:
1
o p a,
opice oponašajo oligarhe,
opasne opolzke opicanjenke.osli opazijo oportunizem opuljene olike,
osvojijo oazo oblasti.2
o j o j,
opeke odpadejo,
ostane opustošenje.3
om
ooommm
ooooommmmm
…………
V osvobojenosti, razvezanosti in občasni objestnosti izpovedovanja se riše nekaj šalamunovskega, a je zbirka hkrati docela ukročena in zvesta izbranim pesniškim načelom. Prav to pa je tudi velika protiutež njeni kritični in občasno cinični drži – namreč velika, četudi skrita ali celo deklarativno zanikana zavezanost besedi, pesništvu, poeziji kot neskončni možnosti; možnosti notranje in družbene osvoboditve, možnosti preseganja omejenosti nezavednih gonov in težke realnosti, možnosti rastí in nujne spremembe.
3
ne boste odrezali stebla moje veje,
ne boste izsledili mojega smrčka,
ne boste čipirali mojega spanca,
ne boste utišali mojega koraka
niti čemernih lis,
zapečatenih v besedi.
Mašinerija mogotcev Mihe Mauriča je, ko enkrat obrnemo njen ključ, berljiva in igriva zbirka, ki ji gre očitati predvsem rahlo privzdignjeno lego in občasno ujetost v pesniško maniro.
