Knjige

Marija Švajncer: Veselje do življenja ali filozofija radoživosti

Maribor : Kulturni center, 2020

veselje-do-zivljenja-ali-filozofija-radozivosti
Marija Švajncer: Veselje do življenja ali filozofija radoživosti
foto: Kulturni center

Monografija filozofinje, pesnice in pisateljice Marije Švajncer Veselje do življenja ali filozofija radoživosti seznanja bralca z avtoričinimi osebnimi pogledi na življenje in vrednote. Veselje do življenja po njenem ni le stvar človekove želje in hotenja, ampak predvsem lastnost in potreba človekovega razuma, delovanja v družbi ter optimistične in utopične zavesti. Knjiga obravnava mnenja, trditve in način življenja filozofinj in filozofov ter drugih piscev od stare Grčije do sodobnosti, pri tem pa je pisana dovolj poljudno, da je dostopna širšemu krogu bralcev. Pomenljiv je že naslov prvega sestavka z naslovom Kaj bi danes s Heziodom?, v katerem avtorica ugotavlja, da je ta starogrški rapsod »nenavadno sodoben«, ker zagovarja stališče, da moramo biti ljudje za vsako ceno pravični, saj nam le to prinese veselje in srečo. Pozornost namenja Aristotelovemu razmišljanju o srečnosti in modrosti stoikov, nato pa razpravlja o idejah in dejanjih vse od razsvetljenskih mislecev do nekaterih sodobnih slovenskih piscev, filozofov in filozofinj. Razume in ocenjuje jih s stališča sodobnosti pri tem pa obravnava pojave, kot so starost, bolezen in smrt, razmišlja o spolnosti in družini ter dejavnostih, kot sta glasba in šport, predvsem pa se loteva aktualnih političnih vprašanj, stanja v medijih, imigracij, terorizma in feminizma.

Največ pozornosti Marija Švajncer namenja pisateljici in filozofinji Simone de Beauvoir, njen opus vidi kot navdih za premišljevanje in iskanje odgovorov na težavna in aktualna vprašanja, izhodišče njenih raziskav pa naj bi bila nasprotje med vladajočim in izkoriščanim razredom in razredni boj. Čeprav je francoska filozofinja utemeljiteljica sodobnega feminizma, se pri njej kaže dvojnost ali celo razkol med feministično angažiranostjo in podrejanju moškemu, kot trdi avtorica knjige. Pri tem razkriva neprijetne strani njenega zasebnega intimnega življenja. Živela je z dvema moškima, z ameriškim pisateljem Nelsonom Algrenom, ki je bil njena strast in ljubezen, ter francoskim eksistencialističnim filozofom Jeanom-Paulom Sartrom, ki je bil njeno zavetje in intelektualna bližina, imela pa je tudi izkušnje z ženskami. Sartre je ljubezen do življenja pogojeval s tem, da lahko dela, veselje do življenja na bi torej omogočala kombinacija ljubezni in dela, Simone de Beauvoir pa naj bi bila po eni strani vzorčen primer veselja do življenja, saj si je z angažiranim pisanjem prizadevala spremeniti svet, po drugi strani pa ima njeno veselje do življenja napako, ker je bila popolnoma odvisna od moškega. Temu se v poznejših letih pridružuje strah pred staranjem. Temi starosti in upokojitve se pojavljata v več poglavjih v knjigi, v samostojnem razdelku pa Marija Švajncer trdi, da je upokojitev kljub finančnim težavam, občutkom odvečnosti ter telesnemu in duševnemu pešanju čas veselja do življenja in da je treba s kančkom razigranosti in optimizma tudi z glavo skozi zid. Zato ni čudno, da avtorica obsežne knjige samokritično ugotavlja, da jo predmet premišljevanja Veselje do življenja ali filozofija radoživosti spravlja v nekakšno zadrego, saj pravi:

»Filozofija rešuje mnogo pomembnih vprašanj, ne zmore pa pripeljati do poslednje resnice. Življenje se ji v svoji pisanosti in razgibanosti vedno znova izmika. Tudi premišljevanje o veselju do življenja je nekam negotovo, predmet obravnave je spolzek, ves čas samovoljno vijuga sem in tja. Težko ga je zagrabiti in spraviti v red. Karkoli že, moj namen je dober.«

Filozofi bi se po mnenju Marije Švajncer lahko bolj ukvarjali s politiko, saj bi s svojo govorniško spretnostjo in argumentiranim dokazovanjem služili resnici. Njeno izhodišče za razmišljanje o sodobni družbi je v idejah razsvetljencev in humanistov, izročilu francoske revolucije, Marxovi filozofiji, feminizmu, teoriji spolov, politični korektnosti in razumevanju neomejene svobode. Pri tem ugotavlja, da se je sodobni svet močno spremenil, vendar se je osnovni antagonizem kapitalizma med izkoriščevalci in izkoriščanci ohranil, le da namesto buržoazije nastopajo korporacije. Po njenem mnenju se danes fašizem nevarno širi, saj so »očitni pojavi antisemitizma, rasizma, nestrpnosti do prebežnikov in domnevno drugačnih ljudi, levica je nespretna in premalo pogumna, da bi ohranila vrednote, ki so jo nekdaj utemeljevale«.

Avtorica Marija Švajncer trdi, da je veliko filozofov pesimističnih v prikazovanju temnih plati življenja in da ne prispevajo k spodbujanju veselja do življenja. Pesimizem, negativizem in obup pripisuje tudi slovenski desnici in se pri tem sklicuje na stališča nekaterih medijev. Kljub negotovi podobi sveta avtorica nagovarja bralca k veselju in vedremu dojemanju življenja, ki naj bo podprto z medsebojnim spoštovanjem. Na koncu knjige Veselje do življenja ali filozofija radoživosti sta poleg literature, imenskega kazala in povzetka objavljeni recenziji. V prvi Cvetka Hedžet Tóth poudarja, da je knjiga kvalitetno in inovativno delo, Rudi Kotnik pa opozarja, da knjiga spodbuja bralca tudi v razmislek o odnosu med pojmom veselja in tradicionalnim pojmom smisla življenja.