Kratka radijska igra

Stefano Benni: Naključja

...“vesolje” misli, čustev, razpoloženj …

65237235_janko-petrovec-iqbal-hotel-foto-ivan-merljak
Janko Petrovec, igralec, prevajalec in novinar
foto: Ars

Stefano Benni je eden najpopularnejših sodobnih italijanskih piscev, ki se je uveljavil v mnogih žanrih in zvrsteh, med številnimi jeziki je preveden tudi v slovenščino. Nocojšnja zgodba je bila v italijanski izdaji objavljena v zbirki kratke proze Zadnja solza. To je prva v sobotnem ciklusu premier petih novih kratkih radijskih iger, posneta po njegovih kratkih besedilih. Njen naslov gre po prevajalcu in piscu spremne besede, Janku Petrovcu, ‘nemara razumeti kot zadnje slovo od družbe pristnih medčloveških vezi, nemogočih in neuresničljivih v Bennijevi viziji sodobne družbe’. Tako tudi kratka radijska igra Naključja raziskuje ozadje vljudnega in naučenega jezikovnega koda med zaljubljencema. Razen jezika je prav vse naključje, saj je odtujitev človeka od notranjega doživljanja tolikšna, da lastnih čustev in občutij ne prepoznava in ne ve, kaj z njimi početi. So samo naključja, ki povzročajo zadrego, nerazumevanje, začudenje in strah. V sodobnem svetu se človekov duh očitno potaplja nazaj v brezobličen kaos in dezorientacijo. Bennijeva dela kljub svoji popularnosti nudijo luciden vpogled v človeka današnjega časa.

Izvirni naslov: Coinzidenze
Prevajalec: Janko Petrovec
Režiserka: Ana Krauthaker
Tonska mojstrica: Sonja Strenar
Glasbeni oblikovalec: Luka Hočevar

Gospodična - Lena Hribar
Gospod - Rok Kravanja

Traja 5' 12”
Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2018

 

Recenzija  radijske igre Naključja

UROŠ SMASEK

Pomislil sploh ne bi najbrž kar marsikdo, kaj vse je mogoče izraziti v le nekaj več kot 5-minutni radijski igri in da je to lahko kar celo “vesolje” misli, čustev, razpoloženj … In ravno vse to nadvse prepričljivo dokazuje nova radiofonska miniatura Naključja, premierno predvajana 7. aprila ob 22:40 na Prvem programu, sicer pa prva iz novega sobotnega večernega cikla petih premiernih kratkih radijskih iger, posnetih po kratkih literarnih predlogah enega najpopularnejših sodobnih italijanskih piscev, tudi žanrsko raznovrstnega Stefana Bennija.
Samo za primerjavo v trajanju omenimo, če primerjamo to igro s povprečno recimo okoli 15-minutnimi miniaturami iz lanske 3. sezone odmevne igrane radijske nanizanke Pri psihiatru, da se te lahko zazdijo skoraj že časovne “epopeje”! Sicer pa je v tednu po premieri Naključij in pred naslednjo premiero iz Bennijevega cikla (v soboto, 14. aprila spet ob 22:40 na Prvem) bila seveda še neznanka, kaj in na kakšen način bodo izražale nadaljnje štiri kratke radijske igre iz Bennijevega cikla, toda že če bo to samo del doživetja, ki ga ustvarijo Naključja, bo že to kar precej.
V Naključjih, kakor jih je (v prevodu Janka Petrovca) po eni strani jedrnato in po drugi nekako poetično odprto zrežirala Ana Krauthaker (prav nedavno nas je očarala s premierno radijsko igro O kravi, ki je lajala v luno), je govor o spletu domnevnih naključjih, ki naj bi bila tako osupljiva, da njihov splet naj kar ne bi mogel biti naključje. Kakor je slišati (v posnetku tonske mojstrice Sonje Strenar), gre za prijazna gospodično in mlajšega gospoda, ki ju vsestransko živo oživljata Lena Hribar (dobra znanka vsaj že iz omenjene nanizanke Pri psihiatru) in Rok Kravanja (tudi član zasedbe omenjene igre O kravi, ki je lajala v luno) in ki se stalno srečujeta kot po spletu naključij …
… vedno na istem mestu, že petnajstič v mesecu s knjigo istega pisca pod roko, kar ugotavljata sprva nekoliko zadržano, kakor tudi da ob srečanjih zardita, se komaj zaznavno nasmehneta, se jima poveča srčni utrip, ju navdaja isto stanje duha … in se končno poljubita …?!? Toda, kot vzbuja občutek tudi premišljeno samo ponekod poudarke dajajoča glasbena spremljava (glasbenega oblikovalca Luke Hočevarja), ki učinkuje sprva neobičajno ambientalno, med njunim pogovorom lirično …, je vso njuno situacijo občutiti, da dejansko ne prideta dalje od opažanja spleta naključij in da se plašno umikata pred medsebojnimi čustvi in naposled spet gresta vsak svojo staro pot. Da to za zdaj zadnje srečanje doživita plašno odtujeno, samo čustveno v – domišljiji …!