O nastanku in delovanju enega najpomembnejših akterjev dolgoletne državljanske vojne v Jemnu
Danes mineva točno deset let, odkar se je 27. januarja 2011 po množičnih protestih v Egiptu in Tuniziji arabska pomlad preselila tudi v Jemen, kjer je na tisoče protestnikov zahtevalo odstop Alija Abdullaha Saleha, ki je državi takrat vladal že več kot trideset let. Toda kljub začetnemu optimizmu mednarodne javnosti, se je v tej državi na jugu Arabskega polotoka že nekaj let zatem razplamtela državljanska vojna, o Jemnu pa danes govorimo kot o prostoru, kjer se odvija največja humanitarna kriza na svetu: po podatkih Združenih narodov je v spopadih in zaradi pomanjkanja umrlo več kot 230 tisoč ljudi, kar 80 odstotkov tamkajšnjih državljanov pa je odvisnih od humanitarne pomoči. Ne glede na pogosta poročila o žrtvah pa praviloma le malo vemo o tem, kaj je pripeljalo do spopadov takšnega obsega. In če se večina komentatorjev posveča predvsem zunanjim, geopolitičnim dejavnikom, ki podžigajo jemenski konflikt, se bomo v tokratnih Glasovih svetov posvetili hutijevskemu gibanju, ki v tej vojni predstavlja enega najpomembnejših notranjepolitičnih akterjev in je že pred začetkom najbolj krvavih bojev zasedlo velik del jemenskega ozemlja, vključno s prestolnico Sano. Skozi razlago vzrokov za nastanek hutijevskega gibanja in okoliščin, v katerih je pridobilo svojo moč, pa se bomo dotaknili tudi dobršnega dela polpretekle jemenske zgodovine in osvetlili družbene razmere, v katerih je tamkajšnja državljanska vojna sploh vzniknila. O hutijevcih, ki jih zaradi uveljavljene mednarodne medijske rabe večkrat imenujemo tudi hutiji, bomo govorili z mladim raziskovalcem na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Žigo Smoličem, ki je v preteklih letih raziskoval hutijevce in druga šiitska uporniška gibanja na Bližnjem vzhodu.
