V pogovoru s filozofinjo Jelo Krečič preverjamo, zakaj umetnost - pa naj gre za likovni modernizem ali holivudski pop - vselej potrebuje vsaj kanec umetelnosti, artificelnosti in prevare, če hoče doseči svoj polni učinek
Na prvi pogled se zdi, da med radikalno modernistično likovno umetnostjo z začetka 20. stoletja in novodobnimi holivudskimi uspešnicami ni prav nikakršnih stičnih točk. Kako bi vendar lahko bile, ko pa nas na eni strani Marcel Duchamp s svojim znamenitim pisoarjem, spretno preimenovanim v Fontano, prepričuje, da vsa avra genialnosti nekega umetniškega dela izvira zgolj iz konteksta, da torej na umetnini ni nič posebnega onkraj tega, da pač visi na steni kakega muzeja ali galerije, medtem ko nas filmi o Supermanu, Batmanu ali Črnem panterju na drugi strani hočejo scela potopiti v izmišljijo, se pravi v sebi zaokrožen, sklenjen fikcijski svet, v katerega lahko pobegnemo, kadar je pritisk naših vsakdanjih življenj nevzdržen. Splošna sprejeta modrost, skratka, meni, da nas hoče prva umetnostna praksa strezniti, nam strgati tančico idealizma izpred oči in nas odpreti za resnico, medtem ko nas druga skuša zazibati v čim lagodnejši spanec, nas zvabiti v laž.
Vse lepo in prav, a dr. Jela Krečič, filozofinja in predavateljica na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v razpravi Zmote neprevaranih : od modernizma do Hollywooda, ki je pred nedavnim izšla v založbi Društva za teoretsko psihoanalizo, razvija povsem drugačno interpretacijo. Njene analize namreč razkrivajo, da so utečena mnenja tako glede likovnega modernizma kakor glede holivudskega popa pomanjkljiva, kratkovidna in zavajajoča. Še več: ob branju Zmot neprevaranih se pokaže, da se tako konceptualna umetnost kakega Duchampa kakor franšize o superjunakih pravzaprav ubadajo z istim vprašanjem, kako namreč izreči nekaj resničnega o družbi, o politiki pa tudi o tem, kar bi nemara lahko poimenovali condition humaine, le da jim to včasih uspe, spet drugič pa ne. Zato je slej ko prej pravo vprašanje, ki si ga velja ob umetnosti postaviti, tole: kateri tehnični prijemi in postopki, katere oblikovalske strategije umetnosti omogočajo, da ostaja na ravni svoje naloge, in kateri ne. Odgovor na to vprašanje v pogovoru z Jelo Krečič iščemo v tokratnih Glasovih svetov.
