Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina je s pesniško zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo vnovič prepričal. Tokrat z iskanjem jaza po različnih svetovih in s poglobljenim razmišljanjem o samem bistvu, življenju in smrti. Avtor je s svojo poezijo začel izhajati iz ludizma in lingvizma, prepoznaven pa je zagotovo po svojih erotičnih pesmih, po vnašanju mitologije, biblijske motivike in različnih daljnovzhodnih ved v poezijo in po nikoli dokončanem boju med lirskim subjektom in očetom.
Tudi v tokratnem pesniškem delu se Ivo Svetina skorajda ne oddaljuje od svoje osrednje začrtane poezije. Med pesmimi vsekakor presenečajo tiste, ki se spoprijemajo s tematiko materinstva, ki pravzaprav ni realizirano in predstavlja prej težo kot lepoto. Med njimi je najti tudi vpogled v avtorjevo pisanje in raziskovanje pesniškega jezika. Jezikovno in slogovno pesmi skorajda ne odstopajo od preostalih zbirk, tudi tokrat so tu krajše pesmi v prozi in namesto naslova so oštevilčene.
Zbirko Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo bi lahko v osnovi razdelila na pesmi, ki izhajajo iz golega ratia, in tiste, ki so subtilne. Prve govorijo o pesnjenju, logosu, filozofiji, ustvarjanju, pa tudi o fizikalnem zakonu. Druge se spoprijemajo z življenjem samim. Gre za poezijo notranjih svetov, občutij, ki za subjekt predstavljajo težo spoznanja in doživljanje izgub bližnjih, ki naj bi posamezniku oziroma posameznici pomenile največ. Oba pola pa združuje pesem:
»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«
Ena izmed osrednjih tematik Svetinove poezije je opisovanje razmerja med očetom in sinom, med drugim ima eno od prejšnjih del naslov Knjiga očetove smrti. Nenehno premišljevanje in problematiziranje tega odnosa je tudi v obravnavani zbirki polno ugank o nerešenem konfliktu, ki prehaja v občo problematiko. Ena od pretresljivih tematik je materinstvo, ki je v večini pesmi žalovanje za umrlim otrokom. To neuresničenje otroštva in materinstva se pojavi pogosto. Do fizičnega uničenja pride tudi zaradi pretirane materinske skrbi, ki se spremeni v objestnost. Prav to nihanje med lepoto in grobostjo je v zbirki prikazano kot odlično prelivanje in zgoščanje različnih stanj in zavesti človeka.
Zelo vitalističen in premišljujoč odnos avtor vzpostavlja s poezijo, ustvarjanjem. Tema poetike ima opraviti s čisto praktičnim nastajanjem, to je fizičnim pisanjem, kot samim bistvom in načinom pesnjenja. V eni od osrednjih pesmi o poeziji, v kateri je razbrati tudi naslov zbirke, pravi:
»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«
Ti zgovorni verzi pričajo o položaju in razmerju med poezijo in pesniškim jazom.
Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo so že druga zbirka Iva Svetine v izboru Sončnica, vsa nora od svetlobe, pred dvema letoma je bila to zbirka Iz kitajskega zvezka 2013. Zbirka nam ponuja tehtne razmisleke o različnih ustrojih in zakonitostih življenja, prav tako pa nas sooča z bridkimi življenjskimi udarci in preizkušnjami. Zagotovo pa jima je ob zanimivem izboru medbesedilnosti, ki se prepleta iz zbirke v zbirko, skupna modrost in uvid v raznotere svetove.
