Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Igor Velše.
Ljubljana : Slovenska matica, 2020
Slovenistka, literarna in kulturna zgodovinarka ter religiologinja Irena Avsenik Nabergoj z monografijo Trpljenje in smrt v zgodovini judovske literature zaključuje znanstveno trilogijo o Judih v evropski zgodovini. Pred tem se je prej med drugim ukvarjala že s starogrško in rimsko antiko, s Cankarjem, z raziskovanjem nasilja ljudi v Svetem pismu in delih Ivana Cankarja ter s predsodki do Judov pri Cankarju in Zweigu, ta projekt pa je začela uresničevati leta 2016, ko je objavila študijo Zgodovina protijudovstva in antisemitizma v Evropi, leto pozneje pa še drugo z naslovom Podoba Judov v evropski literaturi, gledališču, glasbi in filmu. Avtorica, znanstvena svetnica, pred šestimi leti izvoljena tudi za redno članico Evropske akademije znanosti in umetnosti, je s temi študijami odprla nove, globlje poglede na vplive judovstva in krščanstva na evropsko in posebej slovensko kulturo in literaturo. V najnovejši monografiji se je namenila prikazati, »kako so judovski zgodovinarji, pisatelji, pesniki, filozofi in teologi doživljali trpljenje in smrt v specifičnih zgodovinskih okoliščinah in življenjskih situacijah ter kako so zgodovinske dogodke in življenjske izkušnje predstavili v svojih pripovedih in pesmih, v dnevnikih, avtobiografijah in drugih spominskih zvrsteh ter v filozofskih diskurzih. Cilj raziskave pa je bil iskanje odgovorov na vprašanja, ki jih trpljenje in smrt zaradi intenzivnosti doživljanja človeka kot posameznika in kot člana skupnosti postavljata v ospredje v vsaki religiji in kulturi.«
Knjiga z daljšim uvodom je razčlenjena v pet delov, ki skozi dobra tri tisočletja človeške civilizacije, osvetljujejo odnos do trpljenja in smrti v različnih obdobjih, kulturnih okoljih ter vrstah in oblikah upodobitev. V prvem delu avtorica obravnava ta odnos v starejših judovskih teoloških in literarnih virih – od začetkov prek razsvetljenstva in judovske poetične ter starejše pripovedne tradicije do svetopisemskih in drugih poznejših primerov in opisov mučeništva zaradi vere v Boga do srednjega veka, v srednjem veku pa v liturgične namene komemoracije.
V drugem delu sta v ospredju trpljenje in smrt zaradi antisemitizma od protestantizma do nacizma. Irena Avsenik Nabergoj tukaj posebej analizira antisemitizem v času Martina Luthra in nato Hitlerja, ki je iz rasističnih razlogov demoniziral Jude in načrtoval končno rešitev judovskega vprašanja z njihovim uničenjem. Poglavje zaključuje pregled judovskih teoloških odzivov na holokavst ter novodobnih razlag in poetizacije holokavsta v Izraelu in drugod.
Tretji del, ki govori o trpljenju in smrti v judovski tradiciji in v pesniških opisih žalovanja, najprej opozarja na nasprotja v aktualizaciji bibličnih zgodb o trpljenju in nato sledi zgodovinskemu razvoju žanra žalostink v judovski zgodovini. Zatem se Irena Avsenik Nabergoj s konkretnimi primeri ustavi še pri poetizaciji pogromov in holokavsta v delih novejših judovskih pesnikov ter pri poetizaciji trpljenja in žrtvovanja judovskega ljudstva v iskanju sprave; posebej ob simboliki vlaka in pepela v pesmih Abrahama Sutzkeverja, Nelly Sachs, Paula Celana in Jevgenija Jevtušenka.
Četrti del prinaša analizo odzivov na trpljenje in smrt v izbranih judovskih avtobiografijah 20. stoletja, pri čemer sta posebni poglavji namenjeni usodi tujstva v Včerajšnjem svetu Stefana Zweiga ter v Brezusodnosti Imreja Kertésza. Peti del dodaja še odzive na grozote holokavsta v dnevnikih, filozofskih refleksijah in fikciji judovskih avtoric. Tukaj najprej analizira dnevnike Ane Frank, Ester Hillesum in Hélène Berr o trpljenju Judov na Nizozemskem oziroma v Franciji ter opozori na podobne poglede prvih dveh na trpljenje. Zatem se med drugim ustavi pri pogledih na antisemitizem v delih politične filozofinje Hannah Arendt in pri empatiji do žrtev holokavsta v romanu Anne Michaels Ubežni delci.
Obsežno večdisciplinarno raziskavo Trpljenje in smrt v zgodovini judovske literature je avtorica Irena Avsenik Nabergoj končala s pojasnilom, da je namen razgrinjanja trpljenja in krivične smrti številnih Judov skozi njihovo dolgo zgodovino v njej »višji kot le opis resničnosti trpljenja in zla. /…/ Je klic k empatiji, k sočutju do trpečih, k celjenju in zdravljenju nezaceljenih osebnih bolečin in stisk ter stisk sočloveka, skupnosti, narodov in vsega sveta, še posebej pa tistih, ki jih doživljamo kot drugačne od nas.«
