Knjige

David Terčon: Vračanje v gnojnico sanj

Štorje : samozaložba, 2020

gnojnica-sanj
David Terčon: Vračanje v gnojnico sanj
foto: samozaložba

Prvi pogled na peto samostojno knjigo kraškega ustvarjalca Davida Terčona Vračanje v gnojnico sanj dokazuje, da je mogoče zgolj v črno-beli tehniki oblikovati kakovostno knjigo. Oblikoval jo je David Terčon. Naslovnica predstavlja kraški svet v slogu svetlobe in senc, naslov pa se navezuje na kraško podzemlje, ki mu preti izčrpavanje. Domnevati je mogoče, da je knjiga nastajala vsaj dvanajst let, toliko časa je namreč minilo od Terčonove zadnje knjige Med izvržki blodnjakov. Besedila v njej se uvrščajo med pesmi v prozi in ta oznaka je vsekakor primerna tudi za to knjig.

Pesmi so razvrščene v šest delov. Prvi del Pravljica zablod vsebuje pesmi, ki strogo sledijo pesniškim vzorcem s predvidljivim številom zlogov in rimami. Naslednji del sestavljajo pesmi brez velikih začetnic in ločil, kar– glede na naslov tega dela Ujetost – predstavlja pesnikovo osvobajanje od ujetosti v vzorce. Tretji del Ognjeniški značaj ovohavanja oziroma njegova zadnja pesem vsebuje vrstico, ki zaznamuje celoten pesnikov načrt: „Le ena sama pot obstaja: na juriš!“ V naslednjem delu Prizvok zavrženih rjuh so pesmi v pripovedni obliki, med njimi tudi pesem, ki je najbolj pesnikova in ima naslov David-60. In tu so še vrstice, ki so posvečene najpomembnejšemu kraškemu pesniku: „Ujet med Srečkov rojstni dan in / svetovni dan poezije / preklinjam indukcijsko kuhalno ploščo.“ Zadnja dva dela se – vsaj oblikovno – ne razlikujeta med seboj, pesmi drsijo v pripoved.

David Terčon je v sebi posvečujoči se pesniški zbirki orisal svoj ustvarjalni lok. Kot dokazuje naslov zadnjega knjižnega dela Ranice iz zamujene prihodnosti ta lok še ni izstrelil zadnje puščice, pesnik bo še sledil svojemu jurišu in se soočal s tarčami, ki mu nemara povzročijo bolečinice. Izpostavljeni zadnji del zbirke Vračanje v gnojnico sanj vsebuje tudi povedi, ki nakazujejo pesnikovo zavezanost ponovitvam. Takšna je pesem Življenje na drsenje: „Drsam. Drsaš. Drsa. Drsava. Drsata. Drsata. Drsamo. / Drsate. Drsajo.“ Psihološki izraz za bolečo ranljivost je prav zdrs, obstaja pa tudi primerjava, da nekdo nadrsa. Pesnikova preobčutljivost na takšen način zaznava vplive okolja in se jim prilagodi. Odziva pa se tudi na svoj svet, kot v pesmi, ki se začne s povedjo: „Teran je zaspan, varnostni svet ima drisko!“ Prav nadrealistične prispodobe zaznamujejo tudi Terčonov siceršnji pesniški svet, ki mu je ostal zvest vse od prve zbirke. Vprašanje je le, ali se lahko povsem prepusti pesnikovi samonaložbi, ki je ovrednotena s tristotimi izvodi in petnajstimi evri.