Podobe znanja

Izgubljamo dragocene arhive narave, ki so jih zbirale generacije

"Več je imela Slovenija nacionalne suverenosti, bolj mačehovska je bila do svojih lastnih naravoslovnih zbirk," poudarja prof. dr. Boris Kryštufek.

Boris Kryštufek2
prof. dr. Boris Kryštufek
foto: iz osebnega arhiva B. Kryštufka

Živimo v časih naglega siromašenja planeta. Biodiverziteta upada vsepovsod po svetu, številčnost populacij se krči, prav tako njihov življenjski prostor. Pri tem je pomenljivo, da pravzaprav niti ne vemo, koliko in kaj izgubljamo, saj zijajo v našem poznavanju živega sveta še vedno osupljivo velike luknje.

"Poznamo morda le kakih 10 odstotkov vrst, s katerimi si delimo planet. To je precej paradoksalen položaj. Skeniramo lahko vsak cm² Zemljine površine z velike razdalje, ne vemo pa, koliko vrst obstaja na planetu skupaj z nami," opozarja na človekovo specifično nevednost zoolog prof. dr. Boris Kryštufek.

V Sloveniji, ki se rada ponaša s svojo biotsko pestrostjo, je pravzaprav stanje še mnogo slabše kot marsikod po svetu. Raziskave, ki bi beležile vrstno bogastvo pri nas, so že desetletja zapostavljene, izgubljamo pa tudi dragocene informacije, ki so jih naravoslovci s svojim delom nabrali v preteklosti, saj naravoslovne muzejske zbirke nezadržno propadajo.

Spregledano bogastvo, ki ga izvažamo, da ne konča v smeteh

 

Pred stoletji so Žiga Zois in drugi začetniki znanosti na Slovenskem želeli vedeti, kakšno je naravno bogastvo te dežele in v ta namen oblikovali obširne zbirke žive in nežive narave. Danes lahko iz teh zbirk razberemo bogastvo informacij, za katere tedaj, ko so jih zbirali, niti niso vedeli, da se skrivajo v njih. Živa bitja delujejo kot neke vrste zbiralniki informacij, saj so ves čas v interakciji z okoljem. Tako se v perju, kosteh, lupinah, v rastlinah ohranjajo sledi časa od podnebnih razmer do razpoložljive hrane. Najbolj znan primer so letnice v lesu, toda tudi druge snovi lahko razkrijejo marsikaj. Ko želimo vse podrobneje razumeti, kaj se z okoljem dogaja v zadnjih stoletjih ali desetletjih, lahko ponudijo neprecenljiv vir informacij. Če jih seveda imamo. V Sloveniji smo jih ogromno že zapravili.

Dober primer je ornitološka zbirka Žige Zoisa. Zois je sestavil seznam ptic dežele Kranjske, imel pa je tudi zbirko ptic, ki je obsegala okoli 80 primerkov. Do danes sta se ohranila dva – v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju. Z izvozom v Avstrijo naši strokovnjaki v zadnjih letih rešujejo pred uničenjem še kakšne dragocene naravoslovne zbirke, ki bi jih sicer moral hraniti Prirodoslovni muzej, a pri nas prostora za ta del nacionalnega bogastva preprosto ni. Evropske države v zadnjih letih intenzivno povečujejo kapacitete za kakovostno dolgoročno hranjenje naravoslovnega materiala, predvsem zato, ker ga je vse težje v naravi dobiti. Tako pomen kot vrednost tega materala bo s časom samo naraščala, je prepričan prof. Kryštufek.

"To je zelo podobno temu, kar se je na področju kulturne zgodovine dogajalo v 19. stoletju," izpostavlja Kryštufek, "ko so kolonialisti odvažali različne kulturne artefakte v London, Pariz, Berlin in se dežele, iz katerih so to odnašali, njihovega pomena sploh niso zavedale. Na področju prirodoslovja se to dogaja še danes."