Avtorica recenzije: Nives Kovač
Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Novo mesto : Goga, 2020
Zgodbe Agate Tomažič v zbirki Nož v ustih so raznolike, poigravajo se z načinom življenja različnih ljudi, na različnih krajih, v različnih obdobjih. Veliko je besed o samskih, o parih, ki ne morejo imeti otrok, jih nočejo ali jih zanemarjajo. Nekateri so doživeli svojo ljubezen, nekaterim je morebiti ušla ali umrla. Zgodbe preigravajo odtujenost ljudi, ki nikakor ne morejo doseči svoje izpopolnjenosti in bistva. Zato se na nek način nenehno počutijo osamljene. Uvodna zgodba, po kateri je knjiga dobila naslov, se začne: »Florin oče ne nosi copat. Že zven te besede mu je oduren. Doma se premika v posebnih čevljih s tankim usnjenim podplatom in vezalkami.«
Situacijska zgradba zgodb je zanimiva. Sledimo Flori in Primožu, Rajku in Magdi, Adeli, možu in ženi, starcu in spremljevalki, mlademu zakonskemu paru, profesorju dendrologije in ženi Karli, ločencu, pa spet profesorju, mlajšemu paru, kmečkemu preprostežu, mlademu paru v vojni, obupanem vdovcu, voljnim delavcem na gradbišču, sinu, ki je bil zanemarjen, umoru žalostne gospe, in nazadnje, neuspehu ekološke zgodbe na podeželju.
Agata Tomažič zajema snov za pisanje iz resničnosti. Vse situacije se zdijo realne, vsekakor pa se umikajo bralcu. Pisateljica opisuje prostore, čase in trenutke, ki niso določljivi v prostoru in času, in v tej veristični tehniki, ki jo ubira, bralcu daje na razpolago vprašanje, da razporedi prav to: je dosegel prostor in čas?
Sedemnajst kratkih zgodb je vzetih iz življenja ljudi iz mest in vasi, ljudi, ki so osamljeni, ki iščejo, tistih, ki ne bodo nikoli našli, onih, ki jim je življenje dalo težko breme.
»Ven!« vzroji Florin oče. »Ven!« se zadere še enkrat. »Ven iz našega stanovanja!« S temi besedami se konča prva kratka zgodba, nosilno ime knjige. Hči in oče in mati postanejo zavezniki. Družina Medved. Mlad nadebuden fant si je obliznil nož v neprimernem času in kraju.
Malce kovinski okus v ustih dajejo tudi kratke zgodbe Agate Tomažič. Je to samo zdrs noža po življenjih, so odprta usta, ki ne zmorejo več ali večjih besed, ali pa je to jagodna marmelada na maslenem kruhu?
