Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Boštjan Romih.
Ljubljana : UMco, 2020
Boštjan Videmšek je eno najprodornejših in najbolj verodostojnih, osebno angažiranih peres slovenskega novinarstva. Ugled si je pridobil s poročanjem z vojnih žarišč, kamor je odhajal, da bi se ne glede na uradna poročila vpletenih držav sam prepričal, kaj se v resnici dogaja, kdo je v ospredju in kdo v ozadju. Z veliko empatije se je oglašal tudi iz begunskih taborišč in s prizorišč naravnih katastrof z množico žrtev. Tudi k pisanju knjige Plan B ga je spodbudilo trpljenje in umiranje – takojšnje pa tudi počasnejše, postopno, a še bolj množično in brezmejno, tesno povezano z uničevanjem življenjskih razmer, ki z napredujočimi podnebnimi spremembami usodno prizadeva ves naš planet.
»Planeta B nimamo, lahko pa imamo Plan B,« je v spremni besedi zapisala klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, in s tem botrovala naslovu nove knjige Boštjana Videmška s pomembnim deležem fotografa Matjaža Krivica. Njuno delo je bilo takoj po izidu deležno velike pozornosti in priznanj: mednarodne nagrade za izstopajoče novinarske dosežke Watchdog 2020 ter velike nagrade Slovenskega knjižnega sejma in priznanja Knjiga leta 2020!
To pomeni vsaj troje: Tema, ki jo obravnava Plan B, je nadvse aktualna in velikega dela odgovorno razmišljajočih ljudi po svetu in pri nas ne pušča ravnodušnega. Kadar predlagani ukrepi ekologov in drugih zaskrbljenih skupin za omejitev podnebnih izpustov trčijo ob interese najvplivnejših gospodarskih in političnih odločevalcev, še tako argumentirano opozarjanje na usodnost posledic vse uničujočega pohlepa ne more zaustaviti drvenja proti zatonu življenja na Zemlji. In tretjič: Plan B s predstavitvijo več pozitivnih praks pionirjev boja s podnebno krizo priča, da obstajajo tudi zgledi za drugačno ravnanje in da morda le še ni prepozno za rešitev edinega skupnega doma, ki ga imamo.
Prav ti primeri, ki jih je Videmšek s fotografom Krivicem odkrival na poteh po svetu, so mu dali novih moči, ko je že izgubljal vero v moč svojega poklica in si mu je zaželel celo ubežati. Čeprav novinarstvo, kot pravi, zanj »nikoli ni bilo služba, ampak od šestnajstega leta naprej tudi življenjski slog. Življenje samo po sebi.« Posebno po tem, ko je to težavno, pogosto tvegano delo »v času (a)socialnih omrežij in razmaha vehementnih, hitro prebavljivih mnenj na podlagi ničnega znanja in izkušenj ob patološko razpršeni pozornosti« začelo hitro in nepovratno izgubljati svojo družbeno vlogo. In ko je tudi bolečina drugega »v najboljšem primeru postala poslovna kategorija. Dobesedno socialni kapital.«
Potem pa ga je nekega jutra iz mračnih misli iztrgal klic prijatelja fotografa: »Ej, zadnji čas je, da kaj narediva skupaj.« Vaba je bila zgodba o litiju, gonilu 21. stoletja, ki sta ji na svojih poteh po svetu vsak zase sledila že več let. Takoj je postala njuna skupna vstopna točka v veliko širšo zgodbo – razkrivanje strahovitih posledic podnebnih sprememb oziroma pohlepa.
»Spopadanje s podnebno krizo,« poudarja Videmšek, »je ključna frontna črta našega časa.« Je vojna človeštva proti človeštvu in živalstvu, človeštva proti planetu, ki ga nosi. »Zločin človeštva in zločin proti človeštvu – in človečnosti.«
Avtorja sta vedela, da v ta boj ne smeta vstopiti z nizanjem številk, dejstev in apokaliptičnih podob, temveč s preverjenimi zgodbami skupnosti in posameznikov, »ki se niso prepustili splošni ravnodušnosti, aroganci in ignoranci …« Ljudi, ki so začeli spreminjati svoj način življenja in lahko nam vsem – ob popolnem lokalnem, regionalnem in globalnem angažmaju – »ponudijo znanje, energijo, izkušnje in seveda tudi tehnologijo za zajezitev posledic podnebnih sprememb«.
V prvem delu knjige Boštjan Videmšek in Matjaž Krivic predstavljata uspešne primere, od uvedbe popolne energetske samooskrbe gršega otoka Tilos, geotermalne usmerjenosti v prihodnost na Islandiji, obetavne izrabe morske energije na Orkneyjskih otokih in lesne biomase v avstrijskem Güssingu do inovativnega odstranjevanja ogljikovega dioksida na Norveškem in v Švici. V drugem delu avtorja sledita poti »vsakega grama litija iz bolivijskih slanišč do kitajskih tovarn električnih avtomobilov« in norveški revoluciji električne mobilnosti. Poudarjata, da zaradi ljudi, posameznikov in skupnosti, ki stojijo za temi in številnimi drugimi projekti, ki glasno in jasno kričijo, nikakor ne smemo – kljub strahovitim posledicam pandemije za lokalno, regionalno in globalno gospodarstvo – izgubiti upanja.«
