Zvonarstvo

Zvonovi vzbujajo v ljudeh zelo različne odzive, nekaterim pomeni njihov glas pravo pesem življenja, brez katere si ne morejo predstavljati vsakdanjika in praznika, za druga pa so zelo moteč element in jih zvonjenje moti in jim je zoprno. Resda dandanes zvonovi niso več prevladujoči, saj se stopnja nasičenosti z najrazličnejšimi zvoki iz leta v leto povečuje. Vendar pa ostaja pesem, zvonjenje zvonov, še vedno prepoznaven element urbane krajine. Najbrž se pri tem le redko vprašamo, iz kakšnih materialov so zvonovi narejeni, kdo jih izdeluje in kakšna je tehnologija izdelave? Ko se teh vprašanj lotimo, pa vidimo, da gre za zelo pomemben del livarstva, ki ga imenujejo zvonolivarstvo.

Prve začetke livarstva pri nas lahko najdemo že v obdobju koliščarjev, tri tisoč let pred našim štetjem, ki so se ukvarjali tudi z metalurgijo. Izdelovanje zvonov pa je seveda precej mlajše, pri nas se je razvilo posebno v srednjem veku. Na Slovenskem so bili prvi livarji in izdelovalci zvonov z območja severne Italije. Takrat dobimo zvonolivarne v Celju, Bohinjski Bistrici, Gorici, Kopru in tudi v Celovcu. O zvonarstvu bomo govorili v oddaji ARS humana.

Sogovorniki

Izdelovanje zvonov ali zvonarstvo je ena od vej livarstva, ki ima pri nas bogato zgodovino.

S tem so se ukvarjali recimo že v obdobju kolišč okoli 3000 let pred našim štetjem, metalurgija in livarstvo pa sta bila razvita tudi v antiki in srednjem veku. Takrat se je močneje razvilo tudi zvonarstvo, in kot kažejo raziskave vse do leta 1300, naše cerkve še niso imele veliko zvonov. Verjetno sploh niso imele zvonikov, razen starejših pražupnij in samostanskih cerkva. Graditev zvonikov ob manjših cerkvah se je začela šele konec 17. stoletja, prej pa so imele zvonike v obliki preslic, kot jih vidimo še danes na Primorskem in Kočevskem. V oddaji ARS humana bomo govorili o zvonarstvu, historičnih zvonovih, tehnologiji ulivanja zvonov in topov, ki je teklo vzporedno vse do 18. stoletja.

Zgodbo o ulivanju zvonov lahko začnemo na področju Azije, kjer so izdelovali zvonove že v sredini drugega tisočletja pred našim štetjem. Tudi na zahodu je bilo livarstvo povezano predvsem z izdelovanjem bronastih zvonov, in to se je začelo, lahko bi rekli, že v antiki in pozneje v srednjem veku, ko so začeli zvonove uporabljati predvsem v cerkvenih ustanovah, še zlasti v samostanih. Tam so zvonovi odrejali čas in klicali k molitvi in drugim dejavnostim. V okolju, ki pa je bilo gospodarsko manj razvito, kamor so sodile tudi slovenske dežele, pa si zaradi ekonomskih danosti vsaka lokalna cerkev v tem zgodnejšem obdobju ni mogla privoščiti zvonov. Velik preskok se je zgodil šele v poznem srednjem veku v 14. in 15. stoletju, ko se je livarska tehnologija razvila zaradi večjega povpraševanja. V obtoku je bilo namreč več denarja in tako so si lahko tudi manjše lokalne skupnosti za svojo cerkev omislile zvonove. To pa je povzročilo veliko zanimanje za izdelovanje zvonov med obrtniki, ki so te postopke obvladali. Glede na materialne ostanke in pisne dokumente je livarstvo k nam prišlo predvsem iz severne Italije iz Benečije. Podoben trend opažamo tudi pri obdelovanju železa, saj so v obdobju poznega srednjega veka prevladovali predvsem italijanski mojstri, saj je bila severna Italija središče metalurškega znanja in je vplivala na vse preostale dele Evrope.

Ko govorimo o zvonarstvu, ne moremo mimo tega, da ob tem ne govorimo tudi o ulivanju topov, oboje je potekalo vzporedno eno z drugim in pogosto so obrtniki, ki so ulivali zvonove, obvladovali tudi tehnologijo ulivanja topov. O tem smo se pogovarjali z dr. Tomažem Lazarjem, višjim kustosom v Oddelku za zgodovino in uporabno umetnost v Narodnem muzeju Slovenije, ki med drugim preučuje orožje, bojno opremo, naprave, merila.