Zunanje uho

Ana Svetel: Prvi sneg

Pomenska dvoreznost formulacije

Pretresljiva, premisleka vredna radijsko-igrska vinjeta Prvi sneg iz premiernega novembrsko-decembrskega cikla Prevozi po kratkih zgodbah Ane Svetel 28. novembra ob 22:40 na Prvem programu o življenjski tragičnosti zaradi objestne nespametnosti

A je to napoved zimske romantike, čeprav v aktualnem času pandemije koronavirusa in, jasno, tudi podnebnih sprememb hočeš nočeš več kot preveč okrnjene, ali pa prav nasprotno napoveduje kaj povsem neromantičnega, je pomisliti ob pomensko dvorezni formulaciji "prvi sneg", ki ob morda najprej romantični asociaciji na prihod "zime, zime bele" lahko po drugi plati asociira na kaj kruto življenjskega, konkretno prometno nevarnega, a povzročenega iz objestne nespametnosti.
V novi radijsko-igrski vinjeti oziroma miniaturi, naslovljeni Prvi sneg, sicer pa sklepni v novembrskem sklopu in po vrsti četrti od skupno osmih kratkih radijskih iger še v decembru potekajočega sobotnega cikla Prevozi (ob 22:40 na Prvem programu) po kratkih zgodbah avtorice Ane Svetel iz njene knjižne zbirke Dobra družba (z enotnim prizoriščem dogajanja več ali manj v avtih za prevoze "na zahtevo"), se naslovna formulacija naposled izkaže nikakor ne za romantično, kar pa bi sicer lahko bila, a zato za toliko bolj življenjsko tragično.
Praktično že med dogajanjem in predvsem s precej očitne mladostniške energije se začne 28. novembra premierno predstavljena skoraj 4-minutna igra v radijski priredbi Kaje Blazinšek in režiji Alena Jelena s tonskim mojstrom Urbanom Grudnom in glasbeno oblikovalko Darjo Hlavko Godino ter v igralski izvedbi Vesna Kuzmič (Manca), Jurija Drevenška (voznik), Alenke Kraigher (Kristina), Dominika Vodopivca (sopotnik) in tudi samega režiserja Jelena (radijski napovedovalec), pri čemer so vsi našteti skupaj v ciklu Prevozi realizirali že po vrsti drugo, toda vsebinsko bistveno drugačno, približno 9-minutno Svilno pot.
Malodane akcijsko se Prvi sneg začne z odpiranjem vrat avta in vprašujočim kratkim nagovorom prisedle, za prevoz "na zahtevo" dogovorjene mladenke ter ob zvokih avtoradia frajersko energično odgovarjajočega voznika, koga mora še pobrati za vožnjo. Že v avtu pa mladenka, študentka dramaturgije Manca sreča znanko Kristino, namenjeno prav tako domov na Štajersko za božično praznovanje. In ko se jim pridruži še sopotnik, steče govorno ljudski pogovor, nanašajoč se tudi na temo igralstva (in slovenskih filmov, ki so po mnenju voznika - beda), a povrh vsega neizogibno povezan z rečmi božično-prednovoletnega časa.
Voznik medtem pretirano pritiska na plin ne glede na to, da začenja snežiti, češ da ima na avtu dobre nove zimske gume, in ne zaležejo niti opozorila z njim potujočih, niti radijskega napovedovalca o že problematičnih snežnih razmerah na Trojanah. Dokler se ne zgodi v taki situaciji neizbežno, nazorno uprizorjeno z opozorilnim krikom, zavornim škripanjem gum in treskom pločevine ter temu sledečim zvonjenjem mobilnega telefona, ki nanj kliče najbrž ena od mam potujočih, zaskrbljeno kličoča že nekaj prej, in ki zvoni v prazno, brez odgovora ... Jedrnato pretresljivo in vsekakor vredno premisleka.