Diplomacija išče konsenz in pomaga krojiti usodo sveta - od mirovne pogodbe med Egipčani in Hetiti pred 3300 leti do nedavnega pariškega sporazuma o podnebnih spremembah
»Diplomat je pošten človek, ki so ga poslali v tujino zato, da bi lagal za svojo državo,« je v zgodnjem 17. stoletju izjavil Henry Wotton, poslanec angleškega dvora v bavarskem Augsburgu. Dvesto let pozneje pa je nemški publicist Ludwig Börne zajedljivo pripomnil, da se mora diplomat naučiti treh reči: govoriti francosko, ne povedati ničesar in lagati.
Očitno je, skratka, da sloves diplomatov ni docela neoporečen. A pri tem slej ko prej pozabljamo, da so cvetoča mednarodna trgovina in gospodarsko sodelovanje pa meddržavne kulturne in znanstvene izmenjave ter uspešen globalni boj proti lakoti, revščini, boleznim in podnebnim spremembam v pomembni meri mogoči le, kadar diplomati spodobno opravljajo svoje delo. Sploh pa nam je vsakokrat, ko izbruhne vojna, lahko žal, da oblastniki diplomatom niso dali še ene priložnosti več, da bi naposled zgladili zamere in poiskali kompromis med interesi v spor vpletenih držav.
Zato v tokratnih Glasovih svetov preverjamo, kako natanko diplomati skrbijo, da se svet preprosto ne ustavi. Tako se med drugim sprašujemo, kako se je diplomacija razvijala skozi stoletja, katera znanja in značajske odlike morajo krasiti dobre diplomate in zakaj pregovorne diplomatske previdnosti oziroma tankočutnosti v komunikaciji s predstavniki drugih držav ne smemo odpraviti kot primera zavajanja, hinavščine ali lažnivosti. Pri vsem tem nam pomaga naš tokratni gost, politolog in predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Boštjan Udovič, ki je v sodelovanju s prevodoslovko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tanjo Žigon, pred nedavnim za Znanstveno založbo Filozofske fakultete pripravil učbenik Uvod v diplomacijo in mednarodne organizacije.
