Zaslužni prof. dr. Stane Pejovnik, prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo
V raziskovalnem delu se skriva vrsta zelo različnih izzivov, ki jim je potrebno biti kos, če naj bodo rezultati, nova znanstvena spoznanja zares vrhunski. Letošnji prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo, dr. Radovan Stanislav Pejovnik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je pomembno sled pustil tako v svojem raziskovalnem delu na področju inženirstva materialov, kot tudi na vodstvenih funkcijah, saj je denimo 17 let je vodil Kemijski inštitut in štiri leta Univerzo v Ljubljani.
Pravi, da je v znanosti pomembno utirati nove poti. Tako se je, čeprav je na začetku svoje raziskovalne kariere dosegel odmevne rezultate na področju sintranja, tehnologije zgoščevanja in utrjevanja keramičnih materialov, raziskovalno prusmeril k materialom, ki so lahko kemijski vir električne energije. Leta 1985 je na Kemijskem inštitutu ustanovil Laboratorij za elektrokemijo materialov, iz katerega je skozi čas zrasel današnji Odsek za kemijo materialov in zbral okoli sebe skupino mladih raziskovalcev.
"Z mojimi doktorskimi študenti je bil užitek delat, ampak tudi težko. Neprestano so me priganjali in če kaj nisem povsem razumel, so mi mirno rekli, 'šef, če se hočete o tem pogovarjat, morate pa najprej tale članek prebrat'. Tako smo vzpostavili medsebojno sodelovanje in zaupanje in danes so v evropskem vrhu pri raziskavah akumulatorjev."
"Pred 35 leti smo začeli in danes so v špici Evrope. To bi rad posebej poudaril. Vrhunskega raziskovalnega dela ne morete ustvariti od danes do jutri. Zato potrebujete ljudi, ki pravočasno začnejo delati na novem področju, ki vpeljejo nove reči in seveda skupino, ki je sposobna to razvijati in dvigniti na konkurenčni nivo. To je proces, ki traja vsaj 10 let."
Gre za raziskave, ki so za prehod v brezogljično družbo ključne. Sam pa takole ocenjuje, katera tehnologija bi utegnila biti tehnologija prihodnosti.
"Če me vprašate, če so litijevi akumulatorji tisti, s katerimi se bomo vozili naslednjih 50 let, je skoraj zanesljiv odgovor ne. Osebno mislim, da je energent prihodnosti vodik. Ker to je praktično edini cikel v naravi, ki je popolnoma zaprt. Iz vode pridobivaš vodik. Ko iz vodika pridobivaš nazaj električno energijo, nastane voda, vodo razgradimo s pomočjo sončne svetlobe. To je cikel, ki ne vsebuje CO2, ki ne vsebuje nevarnih komponent za podnebne spremembe."
