Pred kakšne preizkušnje je postavljena AV produkcija, distribucija in promocija v bližnji prihodnosti?
V torek je v okviru Liffa prek spleta potekala zanimiva okrogla miza. Tema so bile preizkušnje, pred katere je postavljena AV produkcija, distribucija in promocija v bližnji prihodnosti. Spremljala jo je Tesa Drev Juh.
Kot je opozorila analitičarka mednarodnih trendov za AV produkcijo, Johanna Koljonen, avtorica poročila Nostradamus Report za leto 2020, ki vsebuje napovedi bližnje prihodnosti za filmsko industrijo, je koronakriza samo pospešila proces preobrazbe, ki se je začel že prej. Zdaj pa smo vsekakor v trenutku, ko so se stvari v kratkem času zelo spremenile.
Pravi, da je bila filmska industrija pred desetimi leti v krizi, toda v zadnjih letih so številke ogledov umetniških, ti. arthouse filmov poskočile, pojavili so se novi, zanimivi in heterogeni glasovi, ki so privabili številno občinstvo. Umetniški filmi so spet začeli ponujati vsebine, ki nagovarjajo tudi mlade, in ljudje, ki odkrijejo čar tovrstne produkcije, se vračajo v kino ponjo. Produkcije je bilo v zadnjih letih res veliko (kot vemo, je šla vštric s tem tudi kakovostna televizijska produkcija, predvsem serije). Potem pa se je zgodil covid. Johanna Koljonen:
»Prav zdaj imamo v filmih in med filmarji več raznolikosti – ne dovolj, a vendarle več kot še pred nedavnim – in gledalci se dobro odzivajo na to. Ugotovili smo, da gledalci hočejo gledati, denimo, izredno političen družinski triler iz Koreje. Trenutna situacija s covidom pa za mlade ustvarjalce predstavlja veliko težavo. Ravno v trenutku, ko so bile stvari v zagonu in so se z višjimi finančnimi vložki producirali bolj eksperimentalni pristopi k pripovedovanju filmskih zgodb, smo spet pahnjeni v krizo. V naslednjih letih bomo doživeli hudo recesijo, morda takšno, kakršne še nismo. Več bo konkurence zaradi pomanjkanja denarja in skrbi me, da bodo mladi ustvarjalci težko prišli do sredstev, sploh za celovečerce. Razmišljati moramo o poteh zanje v filmsko industrijo, in če teh poti ne bo, kako jih vendarle ustvariti.«
In kaj je še večja nevarnost za kakovostno AV produkcijo kot epidemija?
»Populizem je eksistencialna grožnja za filmsko produkcijo v Evropi. Vemo namreč, da populistični politiki – glede tega so čisto odkriti – nameravajo črtati subvencije za umetnost in za javno dobro. Hočejo posegati v svobodo govora. To je neposredna težava za nas. Vsakič ko še ena država pade pod tovrsten vpliv, se zoži prostor v Evropi, ki omogoča svobodno mišljenje.«
Kot poudarja Johanna Koljonen, še ni jasno, kako bo s produkcijo v bližnji prihodnosti, dejstvo pa je, da bo bistvenega pomena ustvarjanje vsebin, ki bodo zanimive mlademu občinstvu. Tudi prihodnost prikazovanja vsebin je pod vprašajem – kinematografi ne bodo edini prostor, kjer bo na razpolago kakovostna nova produkcija, a verjetno bodo obstali, kajti želja po skupnem kulturnem doživetju ostaja v ljudeh živa:
»Mislim, da se bo še okrepila potreba po deljenju izkušnje z drugimi v fizičnem prostoru. Tako je bilo že v procesu digitalizacije. Zanimivo je, kako težko se ljudje držijo pravil glede distance do soljudi. Če nekaj potrebuješ, pač potrebuješ. To lahko velja tudi za umetnost. In za zabavo, prostor za umik v tem smislu.«
Drugi del okrogle mize na Liffu, posvečene prihodnosti AV produkcije po epidemiji, se je osredotočil na prikazovalski sektor. Pogovor je vodil Jure Matičič, predsednik Art kino mreže Slovenije in programski vodja Mestnega kina Domžale.
Marynia Gierat iz krakovskega Kina pod Baranami, Simon Blass iz kina Middleburg na Nizozemskem in Alen Munitić iz kina Mediteran v Splitu so delili svoje izkušnje iz prvega vala epidemije, ko je prišlo do zaprtja kinematografov. Tako rekoč čez noč so morali iskati rešitve, kako bi preživeli kini, ki jih vodijo. Vsi so preizkusili možnost videa na zahtevo in so imeli s tem različne izkušnje, predvsem pozitivne. Občinstvo jim je ostalo zvesto, ker so ob ogledu filma ponudili še neko dodatno izkušnjo, na primer pogovor prek spleta po koncu predvajanja.
Simon Blass je povzel, kako vidi prihodnost kinov v času ali morda celo časih, ki se nam obetajo, ko bo vedno pomembneje, da bodo lahko gledalcem omogočali tudi možnost ogleda filmov doma:
»Po eni strani je to pozitivno. Gledalcem lahko nudiš nekaj dodatnih uslug. Filmi poleg tega »živijo« dlje kot sicer. V kinu se po navadi vrtijo kakšen teden ali dva, na spletu jih imamo lahko na razpolago več mesecev. In na ta način ostanemo v stiku z gledalci v času lockdowna. Seveda pa želiš, da ljudje pridejo filme gledat v tvoj kino. Smo nori, da jim kažemo pot do internetnih ogledov filmov in jih tako potencialno izgubljamo? Morda ja, morda ne, najbrž je res oboje. In seveda so nekateri filmi, na primer Stalker in tovrstni klasiki, res boljši, če jih vidimo na velikem platnu.«
Veliko vprašanj ostaja za prikazovalce odprtih. Pojavlja se vedno več konkurence – vedno več je spletnih ponudnikov kulturnih vsebin, tudi takšnih, ki niso komercialne narave. Vprašanje je, ali bodo za alternativne načine ponudbe filmov dobili podporo institucij, kakršna je Europa Cinemas, ki je do zdaj podpirala kine kot take.
Sprašujejo se tudi, ali bodo gledalce, ki jih bodo dosegli prek platform za video na zahtevo, pozneje uspeli znova privabiti v kine. Vsi pa ostajajo optimistični in verjamejo, da je mogoče najti konstruktivne rešitve.
