Filmi

Nažgani

"Človek je rojen s pol promila premalo alkohola v krvi"

nazgani
Thomas Vinterberg: Nažgani
foto: IMDb

"Človek je rojen s pol promila premalo alkohola v krvi" - vsaj po norveškem psihiatru in psihoterapevtu Finnu Skårderudu, prava raven alkohola v krvi naj bi pozitivno vplivala na človekovo ustvarjalnost in sproščenost. Tak je začetek filma Nažgani in najverjetneje je bila misel tudi izhodišče za nastanek filma. Štirje osrednji liki, Martin, Tommy, Peter in Nikolaj, učitelji v srednji šoli nekega danskega mesta, sklenejo, da bodo dobesedno sledili tej misli in opazovali, kakšen individualni in morda družbeni, šolski napredek lahko dosežejo s polovico promila alkohola v krvi in dodatnim stopnjevanjem vnosa.

Tudi film sam, kot omenjeni psihiater, alkohola v osnovi ne obsoja, drža je v skladu s temeljno zamislijo raziskovalna, ali kot je povedal režiser in soscenarist Thomas Vinterberg:

"Osuplja me, da ta v steklenico ujeta snov lahko življenje odpre in obenem človeka tudi ubije."

Alkohol je v resnici sprožilni trenutek tragikomičnosti dogajanja in razreševanja oziroma nerazreševanja notranjih dram osrednjih likov - in to je pri filmu ključno. Zanimivo misel, skoraj kvantaško anekdoto, ki bi pri kakšnem manj spretnem ustvarjalcu prevesila film v moraliziranje o argumentih za in proti alkoholu in globljo strukturo filma omejila na eno samo sporočilo, Thomas Vinterberg duhovito in izvirno razvije v sodobno psihološko dramo s presenetljivimi, glede na velikokrat obravnavano tematiko, komičnimi in tudi tragičnimi prvinami.

Alkohol v filmu je samo kot uspešna promocijska poteza ali nekakšen reklamni plakat, vse se vrti okrog njega, ampak misel o njem je mogoče tako ali drugače strniti v enem ali dveh stavkih, film pa svojo snovnost, tisto, kar po ogledu leže na gledalca in ostaja v njem, zgradi na podrobnostih v medsebojnih odnosih likov - v enem samem pogledu glavnega lika Martina, pa naj bo ta nažgan ali ne, odseva vsa njegova notranja napetost, zmedenost, želja in hrepenenje; ko čustva premetavajo njega, pa je lahko čisto pri miru, nas premetava z njim. Thomas Vinterberg uspe s svojimi liki ujeti čustveno mimobežnost življenja, ne da bi to izpostavljal - kot da jo omenja mimogrede, v opombah pod črto - tako kot se to v resnici tudi zgodi.

V filmih, ki se ne zatekajo k preprostim shematičnim izpeljavam, ampak prisegajo na dokumentarnost izraza, trden dramaturški lok in psihološko utemeljenost likov, o kakovosti filma največkrat odločijo igralske upodobitve - in te so v Nažganih  vredne občudovanja - Madsu Mikkelsnu, ki je prejel na festivalu v San Sebastianu nagrado za najboljšega igralca, uspešno sledi ves igralski ansambel. Hkrati topla, skrivnostna in nepredvidljiva fotografija, s premišljeno dramskimi kontrasti, pa spretno dopolnjuje dogajanje filma.

Film torej ni platonski dialog o resničnosti ali zmoti Skårderudove misli, ali izpeljava njenih pozitivnih ali negativnih posledic, ampak prodoren, izvirno duhovit vpogled v življenja ljudi, polna stisk, notranjih sporov in hrepenenj. Pod črto: odličen film.