Knjige

Marcel Štefančič, jr.: Če umrem, preden se zbudim

Ljubljana : UMco, 2020

ce-umrem-preden-se-zbudim
Marcel Štefančič, jr.: Če umrem, preden se zbudim
foto: UMco

Marcel Štefančič je v svojih knjigah o filmu popisal že številne posamične klasike, režiserje, gibanja ali žanre, še nikoli pa – morda z izjemo knjige Zadnji film, posvečene novemu Hollywoodu sedemdesetih let – specifične teme ni popisal tako izčrpno in pedantno kot v tisoč strani obsegajočem mastodontu z naslovom Če umrem, preden se zbudim, posvečenem klasičnemu obdobju filma noir. Knjiga se tokrat zdi obsežna še samemu avtorju, zato bralca že uvodoma posvari in ga poduči z besedami: »Ne silim vas, da tole grozljivo zajetno knjigo preberete od začetka do konca. Svetujem vam, da jo berete kot Biblijo, odprete jo lahko kjerkoli, pa bo vedno dramatično in napeto. Jamčim. Vedno ravno koga ubijajo. Vedno ravno kdo beži. Vedno ravno iščejo morilca. Vedno ravno načrtujejo rop stoletja – ali pa popoln zločin

K temu bi lahko dodali še eno opazko: vedno nas avtor s čim preseneti, vedno svojo študijo inherentno ameriškega žanra osvetli z drugačne, bodisi evropske bodisi ideološke, celo slovenske perspektive, ki je ne bomo našli v nobeni od preštevilnih anglo-ameriških študij. Treba je vedeti, da je film noir nemara najbolj analiziran in obdelovan žanr, presega celo popularnost vesterna, filmske komedije ali grozljivke, vse od sedemdesetih let dalje pa je tudi popularna platforma za resne študije, ki v kombinaciji s feminizmom ponujajo atraktivno mešanico akademskega in popkulturnega diskurza.

In s čim Štefančič preseneča? Najprej z zgodbo o Louisu Adamiču, Slovencu, ki je v Ameriko prispel leta 1913 in nato s serijo knjig o Novem svetu in še posebej o Los Angelesu načel številne teme in motive, ki jih kasneje najdemo v filmu noir. Ob tem izpostavlja roman Smeh v džungli, ki da je razbil mit o Los Angelesu kot »čudežnem mestu« in »raju na zemlji« in s katerim ja Adamič prehitel kasnejše kralje literarne kriminalke in kroniste temne strani Los Angelesa, npr. Jamesa M. Caina, Raymonda Chandlerja ali Horaca McCoya. Obenem je anticipiral in intoniral film noir, trdi Štefančič, in dodaja, da ga je »v nekem smislu celo povzel, še preden se je sploh pojavil

Nadalje, Štefančič film noir povezuje s socializmom, kjer da je ljudi zaradi vgrajenega občutka krivde preveval podoben strah, da bodo naredili kaj narobe; povezuje ga s Sartrom, še enim Evropejcem v Ameriki, ki je tamkajšnja mesta – ključ do filma noir – opisoval kot kulturno in emocionalno izpraznjene metropole, nad katerimi se stegujejo kaos, žalost, dolgčas, odtujenost, depresija in obup; in povezuje ga s Camusom, ki je po drugi svetovni vojni sledil Sartru ter ob prihodu v New York ugotovil, da »tu vsi izgledajo tako, kot bi izstopili iz B-filma.« Da bo mera polna, Štefančičevi bombastični viziji pa zadoščeno, nazadnje, med več sto obdelanimi predstavniki filmskega noirja, obdela še številne sopotnike noirja, med drugim Hitchcocka, klasične vesterne in celo – če se s tem strinjamo ali ne - mjuzikle, melodrame in romantične komedije tipa Adamovo rebro, Pojmo v dežju in Pismo neznane ženske.

Če strnem – Če umrem, preden se zbudim je polnokrven pregled žanra in še mnogo več, je družbena analiza Amerike in njenih problemov, strahov, obsesij in fobij v času pred in med drugo svetovno vojno in po njej. O žanru Štefančič piše skozi motive usode, vojne spolov, usodne ženske, kapitalizma, antikapitalizma, razrednega boja, identitete, medijev in seveda antikomunizma, ene poglavitnih gonilnih sil noirja, ki mu je pred časom že posvetil knjigo Poročila sem se s komunistom. Da so Francozi zraven, je jasno samo po sebi, s poetičnim realizmom druge polovice tridesetih let so napovedali pogubi zapisanega antijunaka in temu najžlahtnejšemu med žanri takoj po vojni tudi nadeli zveneči naziv.