Na letošnji spletni izdaji Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala sta na ogled tudi dva mladinska filma – Moj brat lovi dinozavre in Volkovi.

Kljub okrnjenemu programu je tudi letošnji Liffe ostal zvest svoji skrbi za filmsko vzgojo mladih gledalcev in tako sta se v programskem sklopu Kinobalon, ki ga že dvanajsto leto pripravljajo v sodelovanju s Kinodvorom, znašla dva filma, mehiški Volkovi in italijanski Moj brat lovi dinozavre. Prvi je namenjen otrokom od devetega leta, drugi od dvanajstega, oba pa s svojo širino in raziskovanjem sveta, ki večini od nas ni tako poznan, seveda nagovarjata tudi starejše gledalce. A gremo po vrsti.

Mehiški film Volkovi je subtilna pravljica o boljšem življenju, v katerega verjameta bratca Max in Leo, ko se s svojo mlado mamico iz Mehike podata v obljubljeno deželo Ameriko. Le kaj bi šlo v državi, ki ima Disneyland, sploh lahko narobe? Seveda marsikaj, in tako morata fanta za zaprtimi vrati majhnega neopremljenega stanovanja dan za dnem čakati mamo, da se vrne z dolgega delovnika, čas pa si lahko krajšata le s svojimi izmišljenimi igrami in narisanimi slikami, ki ju popeljejo v domišljijski svet. A svet zunaj je nazadnje celo zanju vse preveč mamljiv …

Režiser Samuel Kishi Leopo je navdih za to delo, ki sicer spremlja predvsem občutke obeh bratov, a pri tem ne pozablja na mamino stisko, črpal iz resničnih zgodb mehiške migrantske skupnosti. Ustvaril je film, ki s svojo neposrednostjo na široko odpira vrata v njihov svet. Otroškim gledalcem primerno, seveda. Stiska bratov, ker sta osamljena, mamina slaba vest, ker jima ne more pričarati zaželenega zabaviščnega parka, njihovi prepiri, a tudi njihova brezpogojna ljubezen, vse je prikazano brez olepševanja, čisto in iskreno, tako kot pač tudi v resnici je. Včasih lepo, včasih pa tudi ne.

Moj brat lovi dinozavre, letošnji prejemnik evropske filmske nagrade mladega občinstva iz 32 držav, je povsem drugačen film. Glasen, razigran, obarvan z značilno italijansko živahnostjo – a na koncu prav nič manj pretresljiv. Nastal je po istoimenski knjigi in prikazuje odnos dveh bratov, od katerih ima mlajši Downov sindrom, starejši, ki svojega brata sicer obožuje, pa se tega v družbi novih sošolcev nenadoma začne sramovati. A laž ima seveda kratke noge in katastrofa, pri kateri režiser Stefano Cipani do svojih filmskih junakov kljub veliko humorja ni pokazal prav nobenega usmiljenja, je neizbežna.

Oba filma, Volkovi in Moj brat lovi dinozavre, imata optimističen konec in oba spodbujata k nadaljnji debati in raziskovanju prikazane tematike. Prav to pa je v teh časih najbolj dobrodošlo.

Gaja Pöschl