Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Stana Anželj; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Za roman nizozemskega pisatelja Jamala Ouariachija Lakota velja paradigma, ki jo je v eni izmed kolumn v devetdesetih letih zapisala Nataša Velikonja: “Vsako pisanje je kulturni dogodek ali slutnja določene senzibilitete.” Ne nazadnje je roman Lakota, za katerega je avtor 2017 prejel nagrado Evropske unije za literaturo, doživel izjemen recepcijski odmev, predvsem pa odpira, tudi v današnji liberalni družbi, še vedno tabuizirane teme.
Urednik Aljoša Harlamov je v spremni besedi zapisal, da je “dolgo iskal knjigo, ki bi nagovorila sodobno izkušnjo sveta s takšno samoumevnostjo”, pri čemer pa je roman in z njim avtorja zreduciral na en sam vidik. Harlamova v Lakoti fascinira lik Aurélie, ki živi na videz srečno malomeščansko življene. Le-to se postavi na glavo, ko ji telefonira nekdanji ljubimec Alexander Laszlo, nekdaj ikonična osebe v svetu nizozemske razvojne pomoči. Deset let prej se je strastno razmerje med mlado študentko Aurélie in razvpitim Alexandrom nenadoma končalo, ko je bil aretiran zaradi suma spolne zlorabe enega od svojih posvojencev. Fant je bil skupaj z ducatom otrok pripeljan v Amsterdam, da bi ga vzgajali v okviru Laszlove megalomanske pobude Bodoči voditelji Etiopije, ki je nastala kot odgovor na lakoto v Etiopiji. Cilj projekta je bil izbranim otrokom zagotoviti čim boljšo izobrazbo, da se bodo vrnili v domovino ter spremenili afriško družbo.
V Amsterdamu rojeni Jamal Ouariachi je v romanu Lakota perfidno razdelal institucijo belega moškega, recimo liberalnega kapitalista. Laszlo je sicer vse kaj drugega kot pedofil; je humanist, ki se zaveda, da obstajajo tudi druge kulture, kar med drugim izrazi v komentarju o nizozemskih ulicah, poimenovanih po rasističnih raziskovalcih “afrikanskih pokrajin”. Njegova dvaindvajsetletna ljubimka se tem razglabljanjem reži in jih ima za na pol nore ideje. Aurélie Lindeboom pripada svetu današnjosti. Dela na televiziji, ki je toliko kot nerazdružljiva z družabnimi mediji. Brska po internetu, bere Hemingwaya in piše raziskovalno delo. Enako kot Laszlo, ki je toliko kot njen protipol, deluje kot izrazito literaren lik, vendar dovolj niansiran, da je hkrati tudi živ in plastičen, saj imata oba svojstveno družbeno zaledje. Laszlo je družinsko zaznamovan s travmo emigracije, njegova starša, razlastninjena madžarska plemiča, sta z izselitvijo iz komunistične dežele namnožila svoje bogastvo. Ta romantična črta je tisto, zaradi česar se tako zelo zaganja proti komunizmu, ne nazadnje tudi proti komunizmu v afriški različici. Ko se v Etiopiji dodobra nagleda “lačnežev” in doume, da je razvojna pomoč neučinkovita, se domisli mesijanskega projekta. Laszlo torej sodi v tisti humanitarni banket zadovoljnih in premožnih, ki se sprašujejo, zakaj se revščina in jeza kljub donacijam iz dneva v dan povečujeta. Problematičnost modnega ukvarjanja stacionarnih z marginaliziranimi je v tem, da pušča slednje v molku in nemoči in da vztraja v njihovi neartikuliranosti. Laszlo, vernik znanja, se odloči sirote izobraziti, vendar v zahodnem okolju, in to mu zamerijo. Ko postane preveč glasen kritik obstoječega režima humanitarne pomoči, ki ga poganja konservatizem, pa je medijsko izpostavljen njegov intimni odnos s posvojenci.
Roman Lakota je zastavljen kot “literarna mesoreznica”, kar pomeni, da je pisatelj uporabil fragmente iz del drugih avtorjev v obliki kolaža, parodije, pastiša ali hommagea, k čemur doda svoje tudi časovna vijačnica. Brati ga je mogoče iz več perspektiv. Lahko se opredeljujemo za Alexandra ali proti njemu, lahko smo na strani Aurélie, ki postane avtorica biografije o nekdanjem ljubimcu, ali pa na strani posvojencev, čeprav ti, razen ene izjeme, ne pridejo do glasu. Kar nas zanima, je avtorjev odnos do upovedovane teme – imenujmo jo subverzivna seksualnost, ki ni namenjena reprodukciji. Kljub dvoumju, kakšen je status resničnosti v romanu, Laszlo in z njim pisatelj uporabljata seksualni imaginarij, ki prekinja s spolnim esencializmom. Ali Laszlo pri tem poudarja tudi sociokulturo, predvsem svojih posvojencev, torej razredno zgradbo spola in seksualnosti kot podob o njih, je seveda drugo vprašanje. Ko Laszlo pripoveduje zgodbe o seksu, kakršen se izvaja na zahodu, pripoveduje o zahodni družbi. Če pri tem deluje obsceno, je to zato, ker opisuje obscenost estetiziranega družbenega reda in ne podpira malomeščanske morale.
Lakota je v marsičem izjemen roman; vsekakor je hvalevredno, da je Ouariachi tako tesno spel družabne medije z literarno klasiko, da je bralcu ponudil enciklopedijo zahodnega pogleda na t. i. tretji svet, in tudi, da je pustil odprt prostor za interpretacijo. Mojstrovina romana torej ni v tem, da bralec ne more biti prepričan v verodostojnost Laszlove izpovedi, kot piše pisec spremnega besedila, ampak da se je pisatelj k spolnemu diformizmu obrnil na način parodije. Pri branju romana vsekakor obstaja neka past – če trdimo, da živimo v svetu, v katerem ni več avtentične izkušnje, saj je “avtentičnost postala ena od nalepk sodobnega potrošništva”, je nenavadno, da ne sprevidimo, s kolikšno samoironijo je Laszlo razumel samega sebe in s tem tudi kulturo, ki ga je izpljunila.
Tradicija, katere predstavnik je Laszlo, bi lahko vodila v fašizem. Tisti, ki jih bo ta knjiga šokirala ali pa pretresla, ga bodo razumeli kot pedofila, toda med vrsticami je mogoče brati, da Ouariachi svoj herojski lik parodira. Parodijo jemlje iz bogatega vira nevprašljivih vedenjskih vzorcev, posebej tistih, ki se vežejo na spolnost in jih v tej epopejski zgodbi lomi in preobrača v smešnost. S tem seveda parodira afirmativno držo že omenjene institucije belega moškega. Da morebiti ne bi prišlo do dvoumne situacije, ga spremeni v tragičen lik. Laszla namreč ob koncu romana doleti celo inkvizicija. Kar vendarle deluje stereotipno, je lik Aurélie, ki zagovarja tipično liberalno pravljico o odgovornosti vsakega posameznika. Aurélie bralcu ponuja intenzivno potrošno identifikacijo, kakršno dandanes razbiramo v rumenem novinarstvu, v najboljšem primeru pa identifikacijo s princeso, ki ni verjela v ljubezenske zgodbe, a jo je resnična izkušnja naučila drugače.
