Knjige

Iztok Osojnik: Maraton puhlosti in nesmislov

Vnanje Gorice : Kulturnoumetniško društvo Police Dubove, 2020

maraton-puhlosti
Iztok Osojnik: Maraton puhlosti in nesmislov
foto: Kulturnoumetniško društvo Police Dubove

Naslov najnovejše pesniške zbirke Iztoka Osojnika Maraton puhlosti in nesmislov odseva vsebinsko in stilistično zasnovo zbirke, s katero se na nek način vrača k mladostniškim umetniškim eksperimentom, pri kakršnih je sodeloval v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prekipevajoče ustvarjalno jedro tega vsestranskega misleca in umetnika – pesnika, pisatelja, esejista, prevajalca, pa tudi popotnika, alpinista, zgodovinarja, slikarja in filozofa – je med drugim prispevalo k razmahu anarhističnega podrealističnega gibanja, ustanovitvi umetniškega gibanja Garbage Art in glasbene skupine Papa Kinjal Band, da o zametkih galerije Equrna, festivalu Vilenica in Trnovskih tercetih niti ne izgubljamo besed. Osojnikov literarni opus se je začel pred štiridesetimi leti s pesniško zbirko Vandali, kasneje pa je zlasti za pesniške zbirke prejel številne nagrade – v devetdesetih letih Župančičevo, Jenkovo in Veronikino nagrado, v tem stoletju pa mednarodno nagrado KONS, italijansko nagrado Benečije-Julijske krajine za poezijo, hrvaško Lucićevo nagrado in predlani nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunske pesniške dosežke zadnjega desetletja.

Namesto predgovora k zbirki Maraton puhlosti in nesmislov je Iztok Osojnik zapisal citat Žarka Paiča: Pisati pomeni odpirati prostor svobode brez temelja, brez končnega smotra, brez poslednje točke srečanja v neskončnosti zahteve samega nastajanja.” Pesniški jezik namreč precej hitro trči ob robove smisla, pesnik pa ob samoto svojega bivanja, o kateri je Osojnik že pred leti v pesmi Pariško jutro zapisal:

“Človek je sam in njegova žalost je tudi sama.”

Med branjem pesniške zbirke Maraton puhlosti in nesmislov se ne moremo znebiti občutka ujetosti v tukaj in sedaj – gre za neprekinjeno asociativno verigo miselnih utrinkov, ki jih v pesniku lahko sproži povsem banalen dogodek ali pa  izziv napisati najslabšo ali najbolj “neodštekano odštekano pesem” na svetu. V ta svojevrstni literarni konglomerat se postopoma nabirajo posamezne usedline, ki so rezultat inspiracij ter modrovanj pesniških zaveznikov, najnovejših spoznanj s področja strukturalizma in psihoanalize, spomini na bolj ali manj oddaljeno preteklost ter refleksivni ostanki dneva, ki dodajajo svoj ščepec k tej numinozni pesniški arheologiji. V pesmi ljubezenska tako Osojnik piše:

“nekaj let sem vadil jogo in / meditiral pod vodstvom svetovno znanega guruja / ne spomnim se več / katero čakro mi je odprl, vem / da sem se tisto noč boril s tropom / podivjanih psov / čolni za božič niso vozili čez reko / tisto, kar sem vedel in poznal / je nekam poniknilo, verjetno se / stiska v nezavednem kotu / mojega kognitivnega skladišča / čaka / da izgubim nadzor nad svojo omejenostjo … ”

Tu in tam bralec začuti pesnikov prezir nad nezmožnostjo pobega pred sodobno tehnologijo, ki se zažira v vse pore vsakdanjega življenja in omogoča razrast puhlosti in nesmislov:

… nisem fejsbuk generacija / nisem telefonska generacija / nisem niti filmska niti televizijska generacija / informativne oddaje oslu omrtvičijo možgane / uniformirajo divje brisanje podatkov / nezavedno se seli na britof na medmrežju / tesnobni občutek človeka / da na kahli v njegovi spalnici sedi ameriški predsednik ...”

V pesmi z naslovom najslabša pesem, posvečeni pesniku Dejanu Kobanu, pobudniku in organizatorju maratonskih prireditev poezije, se ubada z opredelitvijo najbolj odtrgane in najslabše pesmi skozi veriženje občutij, ki jih občuti do nastopajoče ameriške pesnice, prek nje pa se spopada z lastnimi perverzijami in vulgarizmi sodobne družbe, dokler ga miselni eksperiment ne pripelje do Freudovega vprašanja o naravi ženske želje in fantazem o matematičarkah in služkinjah. Tudi v pesmi skok v reko nadaljuje tematiko odtrgane pesmi in se pri tem vpraša,“kdo naj bi bil odtrgan, jaz ali pesem” ter v zaključku dodaja:

“tole je slaba najbolj odtrgana pesem / jaz sem jaz za razliko od jaza, ki nisem jaz / moja usta so moja usta, mislim to, kar pišem / jaz nisem drugi / drugi je jaz / reče se druga scena / žigolo, dovolj.”

Ni naključje, da nas posamezne refleksije, ki jih zasledimo v zbirki Iztoka Osojnika Maraton puhlosti in nesmislov spomnijo na lani izdane eseje hrvaškega filozofa Žarka Paića, ki pravi, da ima svet svoj smisel dvakrat: prvič ko se odvija v vsem sladostrastju, in drugič, ko se ga oživlja v sanjah in “bleščeči neizrekljivosti besedila”. Iztok Osojnik se zaveda nemoči pri ubeseditvi neizrekljivega, zato v nedogled razvija asociacije, s katerimi pa ne gradi nekega trdnega jedra biti in smisla, temveč celo odkrito priznava, da v nedogled kopiči puhlosti in nesmisle, in to je tudi edino, kar eksistencialno osveščenemu pesniku v tem svetu preostane. Prav zato je treba pesmi prebrati večkrat – prvič, da jih doživimo skozi pesnikovo občutenje, in drugič, da tudi sami poniknemo v vse puhlosti in nesmisle, ki jih poraja.