Od portreta švedske aktivistke do dogajanja v Vuhanu v začetku letošnjega leta.
Greta je portret Grete Thunberg, švedske aktivistke, ki je avgusta leta 2018, ko je bila stara petnajst let, začela protestirati pred švedskim parlamentom z napisom »Šolska stavka za podnebje«. Njen namen je bil, da bi začeli jemati resno in reševati težave, povezane z globalnim segrevanjem sveta ter se tako poskusili ubraniti katastrofi, ki se obeta svetu, če bo vse teklo naprej tako, kot teče zdaj.
Glas o njenih petkovih protestih se je kmalu razširil prek spleta in postala je simbol upanja za nekatere, za druge pa motnja, ki bi jo veljalo odstraniti. Prav ta polarizacija mnenj, ko se govori o Greti, je jasno vidna tudi v dokumentarcu Nathana Grossmana. Ta je že na samem začetku, ko še nihče ni vedel za Greto, dekle z aspergerjevim sindromom, začel snemati film o njej. Prav zaradi te motnje, jo marsikdo – predvsem politiki, ki nočejo slišati za kakršnekoli spremembe – takoj diskreditira, češ da gre za psihično bolno najstnico, ki ne ve, o čem govori.
Avtor filma je malce več kot leto dni snemal Greto in njenega očeta, ki spremlja mladoletno hčerko, ko ta potuje po svetu ter se udeležuje konferenc in protestov, povezanih z njenim poslanstvom.
V tem letu je Greta postala nekakšna okoljevarstvena zvezdnica, dobila je ogromno podpornikov in hkrati, kot rečeno, veliko sovražnikov, ki jo poskušajo utišati.
Zgovoren je tudi podatek, da je bilo samo v letu 2019 uradno obeleženih 200 umorov ljudi, ki se borijo za okolje in so zato trn v peti industriji, saj predstavljajo oviro velikim zaslužkom.
Film pa ne pokaže samo prepada med zagovorniki Grete Thunberg, ljudmi, ki njene pozive, da bi morali voditelji oziroma vplivni ljudje končno le prisluhniti in upoštevati znanost, jemljejo resno, in med temi, ki glede tega ostajajo gluhih ušes. Še bolj boleče je – kar Greta večkrat pove tudi v filmu –, ko ji ljudje ploskajo in se navidezno zavzemajo za iste stvari kot ona, potem pa ne naredijo nič, temveč ostanejo pasivni.
Gretina zgodba ne glede na to pokaže, kakšno moč ima posameznik v današnjem času, ko prek družbenih omrežij lahko doseže izjemno število ljudi, če jih nagovori prepričljivo. Tega vpliva se začenjajo zavedati tudi politiki in drugi vplivni ljudje, vsaj tako se zdi, sodeč po agresivnih odzivih na Gretine pobude.
Film se konča razmeroma optimistično – protesti se nadaljujejo, vedno več jih je, mladi se nočejo kar brez boja odreči svoji prihodnosti. A kaj, ko se je pojavil covid 19, ki je, vsaj začasno, precej utišal proteste in govor o okoljevarstvu v medijih.
Koronacija pa je prvi celovečerni dokumentarec o novem koronavirusu. Posnel ga je kitajski umetnik Ai Weiwei oziroma njegovi sodelavci v Vuhanu, v času, ko je tam izbruhnila bolezen. Ai Weiwei že dlje živi v eksilu v Evropi, tako da je film pravzaprav režiral na daljavo.
Dolge sekvence nam dajo dober vpogled v dogajanje v Vuhanu v začetku letošnjega leta. Očitna ne postane le brezbrižnost države do lastnih ljudi, tudi z okoljevarstvenega vidika je srhljivo opazovati ogromne količine plastične zaščite za ljudi ter plastične vrečke za odpadke vseh vrst, dovažanje hrane itn.
Sodelavcem Ai Weiweia je uspelo snemati v bolnišnicah, kjer so zaradi agresivnega virusa ljudje umirali po tekočem traku. A tudi druge sekvence tega filma so neprecenljive – denimo, ko eden od snemalcev usmeri kamero v svojo mamo, medtem ko ta izraža neomajno vero v kitajsko politiko. Prav tako se nas dotakne prizor množičnega razdeljevanja žar s posmrtnimi ostanki umrlih za covidom – priča smo temu, kako ljudje stojijo v vrsti, da bi prišli do zadnjega otipljivega spomina na svoje najbližje osebe.
Največja odlika Koronacije pa je morda v tem, da ne poskuša podati kakršnekoli sklenjene razlage ali mnenja o koroni, temveč lovi različne oprijemljive vidike dogajanja v povezavi s to boleznijo, lahko bi rekli, da se poskuša dotipati do nečesa jasnega in oprijemljivega, ter je tako dokument časa, ki ga je zaznamovala in ga še vedno zaznamujeta zmeda in negotovost glede marsičesa, povezanega s to, trenutno vseprevladujočo témo.
