Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Primerno naslovu, ki ga je svoji deseti pesniški zbirki poiskal Andrej Brvar, s Fusnotami v dobivamo branje knjigo kratkih prozno-pesniških zapisov, okruškov, fragmentov … skratka, pod pregovorno črto zapisanih opomb. Toda – opomb k čemu? Na kaj neki se pričujoče Brvarjevo pisanje pravzaprav nanaša? Kje je tu, metaforično rečeno, tisto glavno, osrednje besedilo, ki ga avtor s poetičnimi fragmenti na več kot stotih straneh potem komentira, dopolnjuje in pojasnjuje? – Tako sodobna bivanjska izkušnja brezupno razsrediščenega vsakdanjika kot modernistična literarna tradicija od, recimo, Joycea do Šalamuna, tradicija, iz katere genealoško izrašča tudi Brvarjevo pesništvo, slej ko prej vzpostavljata bralski horizont pričakovanja, v njem pa te velike celote pravzaprav ni. Niti je ne more biti, saj je svet, ki ga naseljujemo in soustvarjamo, preveč heterogen, notranje protisloven in sredobežen, nespoznaven, da bi ga še bilo mogoče sintetično izreči v kakršnemkoli sklenjenem, enovitem besedilu. To izhodiščno bralsko pričakovanje nato povsem eksplicitno potrdijo številni Brvarjevi avtopoetični zapisi, na primer:
»[M]eni pa so ostale fusnote, samo še fusnote kot hipni odzivi na sprotno dogajanje vse bolj razdrobljenega žitja in bitja v vse bolj razdrobljenem, fragmentarnem svetu.«
Brvarjevo pisanje se zagatnemu duhovno-zgodovinskemu položaju, ko so svet, žitje in bitje razdrobljeni in fragmentarni, vsaj na prvi pogled prav zgledno prilega. Ob začetnem, hitrem branju tako ni videti, kako bi med besedili, umeščenimi v Fusnote, mogli potegniti kakršenkoli skupni imenovalec. Močno raznolika so namreč tako tematsko kot oblikovno – segajo od maksimalno zgoščenih, enopovednih, aforistično prišpičenih sentenc do dobre pol strani dolgih anekdot, prigod oziroma že kar zgodb. Pri tem veselo preskakujejo med haikuidnimi utrinki iz narave, erotičnim koprnenjem po jedrem ženskem telesu, prizori iz zakonskega življenja, zasanjanimi spomini iz pozlačene mladosti, trpkemu tuhtanju o tegobah staranja, ki se v senci bližajočega se konca, kajpada, neusmiljeno roga človekovemu dostojanstvu, pa poročili o drobnih radostih in veselih banalnostih sodobnega vsakdanjika, jedkimi komentarji o slovenski družbeni stvarnosti, skrbno odbranimi citati iz Voduška, Murna in Gregorčiča ter, nikakor ne nazadnje, presenetljivimi znanstvenimi fakti, napaberkovanimi v širokem loku od biologije afriškega slona do geologije tektonskih plošč. Vse to in še kaj je našlo svoje mesto v Fusnotah – pa vendar ves ta material ni nametan brez slehernega reda, stihijsko. Bolj zbrano, pozorno branje namreč razkriva, da sta v Brvarjevo pisanje vendarle vpisana ne le en, temveč kar dva organizacijska principa, ki iz gmote na videz brezupno sredobežnih opomb ne le ustvarjata koherentno pesniško zbirko temveč, mutatis mutandis, v svetu, ki je tu upesnjen, odkrijeta gledišče, s katerega je v vsesplošnem kaosu mogoče ugledati tudi nekakšen red. V tem smislu velja najprej opozoriti, da Fusnote motivno sledijo menjavanju letnih časov – od rdečkasto rumenega lističa, ki na prvi strani zbirke lahno pristane v še topli vodi bazena in s seboj prinese jesen, prek temnozelene smreke, povešene v zaprt dežnik, s katerega se osipa slepeč sneg, in vihravega pomladnega vetra, ki kratko malo noče, da bi zagrenjeni bralec še naprej bral časopis, do, tik pred koncem, kapljice borove smole, ki se iskri in cedi v avgustovskem soncu. Ta premišljeno, dosledno izpisana procesija sezonsko specifičnih pesniških podob ustvarja vtis, da imamo opraviti z nekakšnim pesniškim dnevnikom, to pa navsezadnje deluje kot centripetalna sila, ki elegantno preprečuje, da bi centrifugalni pritisk tematske heterogenosti zbirko razgnal narazen. Še bolj kot ta motivna konsistenca pa Fusnote bržčas povezuje sposobnost Brvarjevega govorca, da se, kamorkoli že pogleda, vzneseno čudi. Saj drži, da ničesar, kar mu življenje v letu dni naplavi pred oči, ne zadrži prav dolgo v svojem fokusu, da torej podoba podobo in prigoda prigodo nenehno spodrivata, a njegova zmožnost biti prevzet od čudeža, da stvari kratko malo so, nikoli ne presahne. Nič ni premajhno, premalo pomembno ali preveč bežno, da Brvarjevemu govorcu ne bi vzelo sape. V predpredzadnji fusnoti beremo:
»Bodice se razpirajo in zapirajo, razpirajo in zapirajo – jež prestrašeno diha, mene pa spreletava srh spričo čudeža, ki ga držim v rokah.«
Seveda ne gre le za Brvarjevega govorca; z njegovo pomočjo, v obstretu njegove nepreračunljive prevzetosti moremo tudi bralke in bralci svet okoli sebe nenadoma ugledati v novi luči, s sveže umitim pogledom. Dobro, vse fusnote gotovo niso enako prepričljive in posebej kadar tematizirajo erotično poželenje, so pogosto videti precej utrujene, neinovativne, kakor da ne znajo zares preseči seksističnih občih mest, ki so se skozi stoletja v debelih slojih naložila čez polje erosa. So pa, po drugi strani, naravnost vrhunske kadar efemernosti odrešujejo begotne prizore iz narave ali slikajo domača tihožitja z dremavim mačkom na radiatorju in, na drugi strani okna, zasneženimi ščipalkami na pozabljeni vrvi za perilo. V teh in številnih drugih primerih jim– če se sklicujem na teoretsko merilo, ki ga za presojanje moči umetnin nekajkrat (iz)postavi Brvarjev govorec – uspe po modernistično prenesti estetsko funkcijo »z umetnosti na stvarnost« samo. Kadar Fusnote to dosežejo – in takih primerov resnično ne manjka –, se nenadoma zavemo: naj bo svet še tako heterogen in kaotičen, naj se še s takšno težavo opotekamo po njem, je vendarle tudi lep, ontološko poln, čudežen. To bi utegnil biti tisti skupni imenovalec, ki povezuje vse, in če je na naših brezpotjih kje iskati zanesljive markacije, če je kje iskati kakšno zvezdo severnico, jo menda velja iskati natanko v tej smeri. To pa je v našem jalovem, malodušnem, vse bolj tesnobnem času nadvse dobrodošla in ohrabrujoča misel, kajne.
