Obisk spletne platforme je nižji kot obisk kinodvoran v preteklih letih.
Še do konca tedna poteka 31. ljubljanski mednarodni filmski festival, a tokrat ne samo v prestolnici in v sodelujočih mestih, temveč povsod po Sloveniji. 31. Liffe poteka namreč na spletu, prek spletne platforme Cinesquare, kjer je do nedelje na ogled 23 celovečernih filmov po izboru programskega direktorja Simona Popka.
Na 31. Liffu so poleg celovečercev na ogled trije sklopi kratkih filmov Evropa na kratko in tako kot v prejšnjih letih zanimiv spremljevalni program. Včeraj je med drugim beseda tekla o specifičnosti kinoizkušenj, ki jih bodo kinematografi ponujali tudi po koncu pandemije.
Svoja razmišljanja je predstavila finska avtorica in medijska analitičarka Johanna Koljonen, avtorica napovedi trendov v AV industriji Nostradamus, ki nastaja v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki in akterji v AV sektorju. Napoveduje, da se bo še bolj izrazila specifičnost kina. Kino namreč ponuja predvsem izkušnjo ogleda, kajti sam produkt, film, gledalci prej ali slej najdejo pri spletnih ponudnikih vsebin in ta trend se je letos še okrepil.
In kakšna je izkušnja kinoogleda? Multipleksi s premierami odmevnih blockbusterjev gledalcu obljubljajo intenzivno doživetje; ne preveč kompleksno, brez presenečenj in takšno obljubo ponavadi izpolnijo. Kot je v intervjujih že razmišljal Simon Popek, zato utegnejo v največjih težavah biti prav blockbusterji in z njimi multipleksi, saj je negotovo, ali bodo v kino kmalu lahko privabili tolikšne množice, da bodo lahko povrnili velike finančne vložke.
Drugačno doživetje filma omogočajo lokalni art kinematografi. Njihovi gledalci, kot jih opisuje Johana Koljonen, v resnici ne vedo, kaj od ogleda pričakujejo: želijo biti nekoliko presenečeni ali celo izzvani s filmom.
Med pandemijo je odnos med kinematografi in občinstvi prišel še posebej do izraza, saj so ga prvi negovali prek spletnih platform ali družabnih omrežij. Če ga pogledamo natančneje, so bili uspešni tisti, ki so vlagali vanj in poslušali svoje občinstvo. V lokalnih art kinih sta programiranje in razmislek, kdo je njihovo občinstvo in kakšnih filmov si želi, še pomembnejša. Potreba po filmih se med pandemijo namreč ni spremenila in čeprav so dvorane zaprte, lahko kina, ki znajo prisluhniti, odnos z občinstvom še naprej gradijo. Kajti prepričana sem, da se bo občinstvo vrnilo vanje.
Tudi letošnji spletni Liffe je namenjen vzdrževanju odnosov z občinstvom oziroma z njegovim najbolj zvestim delom. Sodeč po trenutnih številkah, je obisk spletne platforme nižji kot obisk kinodvoran v preteklih letih. Z Liffa so včeraj sporočili, da si je do ponedeljka na platformi Cinesquare in v Telekomovi videoteki DKino filme ogledalo približno 8500 gledalcev.
Na Liffu so program včeraj razširili še z enim filmom, z Antigono. Kanadska režiserka Sophie Deraspe je antično tragedijo preoblikovala in prestavila v današnji čas: Antigona je zgledna kanadska državljanka, ki se po smrti staršev skupaj s sestro, bratoma in babico iz Alžira vrne v Montreal. Ko policisti ob aretaciji po nesreči ubijejo enega od njenih bratov, drugemu pa po izteku zaporne kazni grozi deportacija, sprejme radikalno odločitev: bratu bo pomagala pobegniti iz zapora. Antigona je bila na lanskem festivalu v Torontu izbrana za najboljši kanadski film.
