Neposredni prenos

Nina Šenk: Marpurgi

Nova slovenska opera iz SNG Maribor

marpurgi_naslovna
Marpurgi
foto: Tiberiu Marta

Priznana avtorska ekipa, ki jo sestavljajo mednarodno uveljavljena in večkrat nagrajena slovenska skladateljica Nina Šenk, režiser, libretist in avtor dramatizacije Igor Pison ter dirigent Simon Krečič, je z obravnavo več kot zanimive tematike romana brez dvoma zagotovilo zaželene odličnosti umetniškega dela.

»Marpurge«, enodejanko v desetih slikah, bi morali primerno uprizoriti aprila, pa so datum zaradi pandemije prestavili na jesenski čas – krstna izvedba je bila prejšnji petek. Poleg omenjene trojice ustvarjalno ekipo sestavljajo še: scenograf in oblikovalec luči Rok Predin, asistent scenografa Matic Kašnik, kostumografinja Branka Pavlič in asistent režije Tim Ribič.

Zgodba pripoveduje o Mathiasu (Martin Sušnik), ki se trudi postati dober pesnik. Ljubosumen je na Janija (Bogdan Stopar), ki je nadarjen in mu verzi gredo hitro od rok. Zato trpi. Imamo še lik zdravnika Hannesa (Jaki Jurgec), ki je sicer Mathiasov prijatelj, ampak bolj ceni Janijeve pesmi. Sledi preobrat zgodbe. V tistem času je inkvizicija že pritiskala na Maribor. Odposlanec (Sebastijan Čelofiga), tako ga imenujejo tudi v romanu, je hodil med prebivalstvom in ljudi spraševal po svobodomiselnih posameznikih in sovražnikih. Mathias je v trenutku šibkosti izdal Janija in se tako rešil tekmeca. Janija so pozneje ubili. Mathiasa najeda krivda zaradi tega, zdravnik Hannes pa je žalosten. Pri obdukciji je namreč ugotôvil, da je Jani umrl nasilne smrti, da so ga mučili.

V drugem delu opere, spoznamo Judinjo Miriam (Sabina Cvilak). Ta v svoji hiši skriva deklico Šariko, ki so jo nune, potem ko so njene starše sežgali na grmadi, rešile iz Avstrije in pripeljale v Maribor. Deklica nenadoma zboli in pokličejo zdravnika Hannesa, on pa se zaljubi v Mirjam.

Mathias se je medtem spremenil in pokesal, tudi mestno prebivalstvo ga je sprejelo kot pesnika. Ko že mislimo, da gremo proti lepemu koncu zgodbe – to bomo slišali v zborovskem odlomku Sonce sije, sije – se znova pojavi Odposlanec. Ta zdaj pritiska na Mirjam, ki je z njim sklenila dogovor, da bo v zameno za Šarikino svetlo prihodnost zapustila Marpurg.


Ob krstni izvedbi nove slovenske opere se je z Nino Šenk pogovarjal Dejan Juravić. Da bi pogovor lahko tekel kar se da sproščeno, sta se odločila za tikanje, saj se osebno poznata.

Nina, če se ne motim, je to tvoja prva opera. Kako si začela sodelovati z mariborsko opero?
Povabilo je prišlo od SNG Maribor, Danila Roškerja in Simona Krečiča (op. generalni direktor in umetniški vodja). Domislila sta se, da bi lahko opero napisala po knjigi Zlate Vokač - Medic, dolga naj bi bila dobro uro, premierno pa bi jo uprizorili aprila 2020, ob stoti obletnici prve uprizoritve opere v Mariboru. Koncept sta mi predstavila približno dve leti pred načrtovano premiero in jaz sem vabilo z veseljem sprejela.

O operi pravijo, da je elitistična, produkt preteklosti, nekateri celo menijo, da je kot oblika mrtva. Kako ti gledaš na ta žanr? Ali operna dela lahko še vedno nagovorijo današnje občinstvo?
Mislim, da je opera fantastičen medij, ki lahko nagovarja sedanjost, predvsem pa, da je v kombinaciji s sodobnejšo glasbo, za katero so morda značilne kompleksnejše strukture, najprimernejša za izražanje trenutnega položaja. Ne strinjam se, da je žanrsko mrtva. Morda bi zadoščalo že to, da ne bi vedno znova segali po preteklosti, klasičnih operah, ampak bi raziskovali repertoar novejših, ki so nastale v zadnjem času, v zadnjih  desetletjih, ter čim bolj vlagali v pisanje novih. S tem se bo opera tudi redefinirala in postajala čedalje primernejša za današnji čas.

Ljubitelji opere so navajeni na standardni repertoar, kot si rekla, klasično režijo, toda če želimo nagovoriti mlajše občinstvo, je včasih treba inovativneje, sodobneje brati partituro in libreto. Kakšen je tvoj odnos do opere?
Na opero vedno gledam nekako večplastno. Na eni strani mi je že sama po sebi, recimo s svojo zvočnostjo, dovolj – zelo rada poslušam opere zaradi glasbe same. Na drugi strani pa so mi všeč dodatne ravni, ki jih opera prinaša. Torej scenografija, režija, interpretacija, ki morda poskrbijo za nove poglede na že dostikrat obdelano zgodbo.

Operna zvrst ima svoje zakonitosti, zaporedje točk, ki sestavljajo dejanja, ta pa zaokroženo celoto. Ali se »Marpurgi« spogledujejo s to tradicijo ali odpirajo nov, torej tvoj pogled na glasbeno-gledališko zvrst?
Ne bi rekla. Opera je po sami strukturi zelo klasična. Nekaterih scen sicer ne imenujemo prvo ali drugo dejanje, so bolj slike – to je bilo skoraj nujno zaradi vsebine in tipa romana, po katerem je nastal libreto. Gre za zelo obsežen zgodovinski roman, tako da v operi obravnavamo samo prvo polovico knjige. Zgodbo oziroma napetosti med glavnima in preostalimi liki je bilo najlaže predstaviti tako, da smo sestavili niz slik, ki jih lahko v prenesenem smislu imenujemo dejanja ali scene. Opera ima vseeno klasično strukturo, sestavljena je iz uverture, ki ji sicer rečem 'uvod', 'mediger', 'zborovskih odlomkov', 'orkestrskih intermezzov' in 'solističnih odlomkov', ki bi bili lahko 'arije' in 'dueti'. Ti elementi so na prvi pogled taki, kot jih prinašajo opere zadnja stoletja, razlike pa se kažejo v zvočnosti celotne opere.  

Opera je nastala po istoimenskem romanu Zlate Vokač - Medic, libreto pa je napisal Igor Pison, ki je tudi režiser in dramaturg predstave. Po navadi so skladatelji segali po že napisanih libretih oziroma obdelavah dramskih besedil. Kako je bilo v vajinem primeru, sta glasba in besedilo nastajala hkrati?
Na samem začetku ne. Kot skladateljica nisem imela izbire glede dramske predloge. Sem pa bila zelo vesela, da sta gospod Krečič in gospod Rošker predlagala Igorja Pisona. Odlično sva se razumela, imela sva enako vizijo glede tega, kaj nam ta roman ponuja ter kaj bi vzela iz njega in postavila na oder. Igor je najprej naredil osnutek libreta, iz katerega je bilo razvidno, da lahko iz romana naredimo dve operi. Ko pa sem začela pisati glasbo, sva bila v rednih stikih in sva sproti zelo veliko spreminjala. Upošteval je moje glasbene in dramaturške ideje. Na primer, na začetku opere sem želela, da bi zbor zapel 'hvalnico Mariboru'. Igor je seveda poiskal besedilo v romanu, torej verze pesmi za zbor. To pomeni, da dokler ni bila napisana zadnja nota, tudi libreto ni bil dokončan, pravzaprav sva delo končala hkrati. 

To tesno sodelovanje je torej prineslo nastanek novega dela. Kako se zgodba opere »Marpurgi« razlikuje od istoimenskega romana Zlate Vokač - Medic?
Roman je napisan na poseben način. Gre za zgodovinski roman, ki opisuje Maribor in okoliške kraje. Dva pogleda in večglasnost hkratnega slikanja dogodkov iz različnih perspektiv in z različnimi glasovi se kažeta kot izpoved zdravnika Hannesa na eni strani in pesnika Mathiasa na drugi. Med seboj se zelo razlikujeta in v svojih dnevniških zapisih vsak iz svojega zornega kota pripovedujeta o istih zgodovinskih ali osebnih dogodkih. Tudi po značaju sta si zelo različna, čeprav sta bila prijatelja in sta skupaj potovala skozi življenje. To se nam je zdelo zanimivo, zato smo ju vzeli iz romana in postavili na oder. Razlika je v tem, da roman nima dialogov, pripovedne zgodbe obeh glavnih oseb pa smo spremenili v zgodbo z dialogom. Igor je to naredil fantastično, saj je uporabil samo besedilo iz romana.

O čem oziroma o kom pripoveduje opera?
Opera pripoveduje o vsem. Mislim, da se bodo z njo najbolje poistovetili Mariborčani. Poskrbeli smo za to, da je občutek mesta ves čas navzoč, da so na odru Mariborčani, ki opevajo svoje ljubo in prelepo mesto. Seveda opera lahko nagovori vsakogar, saj se ne ukvarja samo z zgodovinskimi dejstvi, ampak smo se osredotočili na odnose med liki. Te zgodbe so večne in aktualne še danes. 

O čem pa pripoveduje zgodba?
Zgodba pripoveduje o Mathiasu, ki se trudi postati dober pesnik. Ljubosumen je na Janija, ki je nadarjen in mu verzi gredo hitro od rok. Tudi prebivalci so navdušeni nad njegovo poezijo, to pa seveda Mathiasu ni všeč. Zato trpi. Imamo še lik zdravnika Hannesa, ki je sicer Mathiasov prijatelj, ampak bolj ceni Janijeve pesmi. Mathias je tako še bolj tekmovalen in ljubosumen. Sledi veliki obračun oziroma preobrat zgodbe. V tistem času je inkvizicija že pritiskala na Maribor. Odposlanec, tako ga imenujejo tudi v romanu, je hodil med prebivalstvom in ljudi spraševal po svobodomiselnih posameznikih in sovražnikih. Mathias je v trenutku šibkosti izdal Janija in se tako rešil tekmeca. Janija so pozneje ubili. Mathiasa najeda krivda, zdravnik Hannes pa je žalosten. Pri obdukciji je namreč ugotovil, da je Jani umrl nasilne smrti, da so ga mučili. Torej gre za dramatičen preobrat in dramaturški vrh opere.

V drugem delu opere, ki je recimo pozitivnejši, spoznamo Judinjo Miriam. Ta v svoji hiši skriva deklico Šariko, ki so jo nune, potem ko so ubili njene starše, rešile iz Avstrije in pripeljale v Maribor. Deklica nenadoma zboli in pokličejo zdravnika Hannesa, on pa se zaljubi v Miriam. Mathias se je spremenil in pokesal, tudi mestno prebivalstvo ga je sprejelo kot pesnika. Ko že mislimo, da gremo proti lepemu koncu zgodbe (to bomo slišali v zborovskem odlomku Sonce sije, sije), v kateri se vsi razumejo in Judje sobivajo z drugimi prebivalci mesta, pa se znova pojavi Odposlanec. Zdaj pritiska na Miriam. Zgodba torej ni končana, ampak se nadaljuje. Če ste radovedni, lahko preberete roman ali počakate na drugi del opere »Marpurgi«, ki jo bodo uprizorili predvidoma leta 2023. 

Skladateljsko delo se je začelo, ko si skupaj z libretistom izluščila jedro romana. Kako bi poslušalcem razložila postopek nastajanja opere, katere tehnike si  uporabljala … Ali prevladuje človeški glas ali orkester?
Orkester in glas sem razdelila na dve ravni. Veliko sem že pisala za orkester in sem na tem področju dosti bolj domača, tudi v smislu sodobnega jezika, tako da sem si v orkestrskih pasusih, ki opisujejo razpoloženja in občutke, dovolila, da je tekstura sodobnejša, bolj dramatična, in vsebuje barve, ki jih morda nismo vajeni iz klasičnih oper. Na drugi strani pa pri glasu nisem preveč eksperimentirala, vse skupaj je zelo klasično postavljeno. Upoštevala sem dramaturgijo in besedilo ter uporabljala petje, govorjeno petje, govorjene dialoge. Prav ta mešanica se mi zdi zanimiva, torej klasično petje, podkrepljeno z bolj dramatično orkestrsko barvo. Mešala sem tradicijo in sodobne prijeme. To je zelo dobro, ker je opera darilo SNG Maribor. Hotela sem biti realna, kajti gre za ansambel, ki se ne ukvarja vsak dan s sodobno opero, in nisem želela napisati partiture, ki bi bila neizvedljiva ali pretežka za izvajalce, ki se na sodobno glasbo ne spoznajo. Seveda partitura ni preprosta, sploh ne, ampak se mi zdi, da sem našla tisto mejo, pri kateri so se počutili udobno in so premagali začetne ovire. Malo nam je pomagala tudi korona, kajti opera je bila že skoraj postavljena marca, potem pa so zaprli gledališče in premiero prestavili z aprila na jesenski čas. V tem času so opero ponotranjili, ko pa so jo znova vzeli v roke, je delo kar steklo. Delovni proces je bil v zadnjem mesecu res čudovit, brez kakršnega koli stresa. Nihče ni izgubljal živcev, pravzaprav so deset dni pred premiero vse stvari že stale na odru. Tako so bili na koncu vsi presenečeni in smo zlahka pripluli do premiere. 

Nina, mogoče nehvaležno vprašanje, pa vendarle: kako bi opisala svoj glasbeni jezik? Po kom si se zgledovala oziroma se še vedno zgleduješ? Kaj te loči od drugih skladateljev doma oziroma v tujini?
Težko bi rekla, da se zgledujem po določenem skladatelju. Zgledujem se po številnih, pri veliko skladateljih najdem elemente, ki jih uporabljajo in so tudi meni blizu, jih malo spremenim in vzamem za svoje. Se pravi, moj jezik je nekakšna zmes meni ljubih prijemov, ki jih vidim pri preostalih skladateljih, naj bodo že mrtvi ali pa še živeči.  

Pravzaprav je vse to povezano z mojo osebno potjo. Namreč na začetku sem si rekla, da bom skladala tako, kot znam, in v zvočnosti vedno poskušala iti samo korak naprej, preizkusiti nekaj novega in s tem napredovati. V glasbenem jeziku, ki sem ga razvila v tem obdobju, tisti, ki me morda spremljajo dlje časa, vidijo logično nadaljevanje. Mislim, da sem postala suverena v orkestrski igri, ki mi je bila recimo pred sedmimi leti še popolna neznanka oziroma sem čutila strah in spoštovanje do zvočnosti orkestra. Zdaj, ko sem pisala opero in sem imela na voljo zbor, orkester in soliste, sem videla, da orkester že z lahkoto vodim točno v tiste barve, ki jih želim, in da ga zelo dobro nadzorujem. Želim pa si, da bi si več upala na vokalnem področju, še bolje raziskovala in napredovala v zvočnosti.  

Te odlike je prepoznala tako domača kot tudi tuja strokovna javnost. Si prejemnica številnih nagrad in priznanj … Kako se lotiš nove skladbe – gre za notranji vzgib, torej skladaš »na zalogo«, ali skladbe nastajajo bolj ali manj po naročilu izvajalcev, različnih ustanov?
Skladbe nastajajo po naročilu že od leta 2002. Na začetku ali kmalu po začetku študija sem začela dobivati naročila in od takrat se ne spomnim meseca ali dveh, ko bi bila prosta in se spraševala, kaj bi napisala. Vsaka moja skladba je nastala po naročilu in še vedno je tako. Za zdaj imam dovolj dela še vsaj za štiri leta. Kako bo pozneje, pa bomo videli.  

Pri vsakem naročilu dobim zamisel, pot, po kateri moram iti. To mi je všeč, ker me omeji in nimam vedno možnosti vsega uporabiti na kakršen koli način. Bodisi razmišljam o smeri, o kateri sama od sebe morda ne bi, bodisi se ukvarjam s tematiko, s katero se prav tako sama od sebe ne bi. Zdi se mi, da mi raznovrstna naročila pomenijo izziv in mi pomagajo pri delu. Delo je vedno enako. Treba se je usesti, razmišljati, prebirati, biti sam sabo in preprosto čim več pisati, poiskati dobre dele in jih združiti v celoto, s katero si zadovoljen. 

Mogoče neprimerno vprašanje, pa vendarle: ali se lahko danes človek preživlja s skladateljskim delom?
Jaz imam to srečo, da se lahko, kot sem že večkrat povedala v intervjujih. Če bi živela samo od naročil v Sloveniji, to ne bi bilo mogoče, ker pa dobivam številna tuja naročila, predvsem z evropskega trga, je položaj popolnoma drugačen. Vmes je prišla epidemija in koronavirus je ustavil zelo veliko produkcij in načrtov, ne samo mojih, ampak tudi drugih umetnikov. Osebno za zdaj vplivov epidemije sicer še ne občutim, ker sem vsa večja naročila končala pred izbruhom koronavirusa, naslednje večje projekte pa imam naročene za prihodnje leto. Imam srečo, se pa zavedam, da je to vedno vprašanje časa in tega, kam se bo svet obrnil v prihodnjih letih.

Ali meniš, da gre za srečo ali bolj za to, da nekdo prepozna kakovost tvojih izdelkov? Mogoče oboje?
Upala bi si reči … Seveda gre za srečo, ampak sreča mi ne bi pomagala, če ne bi za tem stali profesionalni izdelki, ki so, če nič drugega, vsaj ostali na neki mizi ali zvenijo v ušesih ali glavah nekoga ... Ko pride priložnost, žanjem sadove svojega dela.

Po vsem povedanem sklepam, da »Marpurgi« ne bodo tvoja zadnja opera.
Srčno upam, da ne. Kot rečeno, zdaj že vem, da bodo dobili nadaljevanje. Čez nekaj let nas čaka celovečerna opera, ki bo trajala približno dve uri. Imam pa tudi že zelo veliko zamisli, še posebno ker sva se z Igorjem ujela in se dobro razumeva. Imam občutek, da se v tem žanru dobro počutim in znajdem. Kot sem rekla, bi bila rada boljša, vseeno pa je treba upoštevati, da je to moje prvo operno delo, ki je bilo napisano v manj kot šestih mesecih. Se pravi, da je ostalo še veliko možnosti za napredovanje. 

Če bi vidva imela proste roke pri izbiri tematike, po kateri bi segla?
Razmišljala sva že o marsičem. Meni je zelo ljuba zgodba Ivane Kobilce. Te teme bi se rada nekoč lotila, morda pa tudi kakšne sodobnejše, drugih perspektiv, ki ne vključujejo nujno klasičnega narativnega pripovedovanja, ampak mešanico časovnih obdobij. Skratka, sodobnejša tematika tudi glede na libreto in režijo. Tematik je veliko, kot rečeno, bodo še zorele in dobivale obliko. Moramo vedeti, da je opera zvrst, ki potrebuje res veliko časa. Še posebno če se sam lotiš vsega, torej iskanja tematike, libreta … Pri »Marpurgih« je bilo drugače, ker so bili že od začetka znani tematika, libretist in datum premiere. Mi smo se samo vrgli na delo.