Knjige

Julian Barnes: Lege življenja

Prevedla Miriam Drev; UMco, Ljubljana, 2020

lege-zivljenja
Julian Barnes: Lege življenja
foto: UMco

Esejistični roman angleškega ali bolje rečeno svetovnega pisatelja Juliana Barnesa Lege življenja nekateri opisujejo samo z oznako eseji. To je pravzaprav lahko dokaj ustrezna oznaka, vendar zapis na dobrih stotih straneh zaradi jasne literariziranosti in verjetno tudi nekaterih nekoliko prirejenih zgodovinskih dejstev lahko umestimo tudi med leposlovje. Zlasti v prvih dveh delih Greh višine in Poravnano je slog dokumentarističen in esejističen, zadnji, tretji del, naslovljen “Izguba globine”, pa je izrazito osebno-izpoveden in je pravzaprav Barnesova ljubezenska izpoved pokojni ženi, literarni agentki Pat Kavanagh.

Časopis Guardian je Barnesovo delo umestil med sto najboljših knjig 21. stoletja. Te odločitve ni težko razumeti, saj je Barnes zgodovinske podrobnosti o znanih osebnostih, povezanih z balonarstvom, zračno fotografijo in napredki modernizma, umetelno prepletel s sodobnostjo, ko je po 29 letih zakona po nenadni in hitro napredujoči bolezni izgubil ženo, osebo, ki jo imenuje »srce mojega življenja; življenje mojega srca«. Skozi celotno knjigo Barnes ob resničnih podatkih (nekoliko predelanih s fikcijskimi primesmi) tke odnose različnih vrst in intenzitet. Prvi del knjige se osredotoča na Félixa Tournachona, časnikarja, karikaturista, fotografa, balonarja, podjetnika, izumitelja in pisca, kot zapiše Barnes, “dvomljivih spominov”. V njegovo zgodbo pisatelj pritakne znana imena, kot so Baudelaire, brata Godard in Odilon Redon, ki izražajo svoja mnenja o Tournachonu. Na trenutke se zdi, kot da beremo izsek iz biografije, ko pa se Barnes prepusti bolj literarnim opisom, vidimo, da gre za romaneskno podobo zapisa. Že v prvem delu na kratko predstavi tudi angleškega polkovnika Freda Burnabyja in legendarno igralko Sarah Bernhardt. Lahko bi rekli, da tu izriše podstat, na katerem stoji drugi del, ki že nekoliko odpre vrata intimi.

V drugem delu Barnes Burnabyja in Bernhardtovo, ki je imela, po njegovih zapisih, nešteto občudovalcev in ljubimcev, zaplete v ljubezenski odnos. Igralka se polkovniku noče povsem predati, preveč ljubi spremembe, različne, neutesnjene lege življenja. Oba pa imata rada balone, torej se tematika potovanja po zraku in iskanja lahkosti bivanja nekje med oblaki nadaljuje. Oba sta boema, a Sarah je tista, ki ga zapusti in se odloči za svobodo. Izgorela sta in se spremenila v prah, tako nekako Barnes razume odnose, ki ne preživijo preizkušenj. Balonarstvo zanj in za njegove like pomeni prostor svobode in tudi nečesa nepričakovanega, nenadnih dvigov in padcev, in v knjigi deluje kot metafora za medčloveške odnose.

V zadnjem, tretjem delu se Barnes potopi v najbolj intimno sfero, v lastno življenje in svoj dolgoletni zakon. Na konkretnem primeru dokaže nekaj, kar napoveduje že v drugem delu, ko zapiše:

“Povežeš dve osebi, ki prej nista bili povezani; in včasih se svet spremeni, včasih pa ne. Nemara ju to stre in se vžgeta ali pa se vžgeta in ju stre. Toda včasih, včasih nastane nekaj novega in svet se spremeni.”

Tretji del je prežet z meditativnim razmišljanjem o najintimnejših odnosih, o ljubezni, predanosti, bližini, ki iz dveh povezanih bitij naredi nekaj, kar lahko premika gore, spreminja svet. Svet se, kot pravi Barnes, “v grobem deli na tiste, ki so poznali ljubezen, in na tiste, ki je niso”. Te delitve razume kot brezpogojne. Iskreno piše o tanki liniji, po kateri je hodil po ženini smrti. Človek se nikoli zares ne navadi na novo resničnost, pove. Ne išče tolažbe in ne tolaži, življenje vidi kot bolj ali manj brezbrižno, preprosto nadaljuje se, dokler se pač ne konča. Njegov razmislek o žalovanju na trenutek spomni na knjigo Joan Didion Leto čudodelnih misli, vendar je Barnesov slog v zadnjem delu vendarle manj znanstven, manj dokumentarističen. Barnes zaključi z mislijo, da imamo v življenju pravzaprav zelo malo nadzora nad dogodki, saj jih, kot piše, “pokasiramo”; menjavajo se lege življenja in tako od rojstva do smrti, vmes pa krmarimo, kot vemo in znamo. Miriam Drev je v prevodu odlično ujela odtenke in lege Barnesovega jezika in sloga, ki ne odražata nič manj kot vrhunskost avtorjeve stvaritve.