Doc. dr. Iztok Kramberger o slovenskem nanosatelitu Trisat, njegovem nasledniku in o tem, kam te lahko ponese vztrajno iskanje povsem novih rešitev.
Trisat prinaša marsikaj novega na področju nanosatelitov. Nastal je na podlagi slovenskega znanja in v le nekaj kilogramov težko škatlo je spravljenih nekaj povsem novih pristopov in tehnoloških rešitev.
»Naš cilj je bil: izdelajmo satelit, izdelajmo platformo, integrirajmo naše znanje in izkušnje in zaženimo še industrijo, ki bo potem vračala na fakulteto, da tako vzpostavimo ekosistem, ki bo vreden preživetja,« razlaga samo na videz preprost recept za uspešno zgodbo doc. dr. Iztok Kramberger, vodja Laboratorija za digitalne in informacijske sisteme na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru.
»Nismo hoteli biti zgolj še en nanosatelit, ki slika Zemljo«
Področje mikro in nanosatelitov se trenutno naglo razvija. Manjši kot je satelit, ceneje ga je spraviti v orbito. Trisat je tako prišel ob pravem času, v njem pa se skriva kar nekaj adutov. Ključni je seveda njegov zelo majhen in odporen procesor, ki mu omogoča, da bo kos tudi zahtevnejšim nalogam. Posebnost je tudi njegova hiperspektralna kamera, ki lahko zazna zelo specifičnen pas infrardečega spektra, ki ga sicer kamere, ki so zdaj v vesolju, ne zaznajo. Z njo se odpirajo povsem nove možnosti uporabe.
»Naredili smo prve simulacije za oljne madeže in jih super zazna. Ugotovili smo, da lahko zazna vulkanski prah, po nekaterih raziskavah bomo lahko razlikovali med listnatim in iglastim gozdom. V tem področju se na Zemlji odvijajo biološki procesi, povezani z dušikom. Pravzaprav polnega potenciala kamere sploh ne znam napovedati,« pravi Kramberger.
Za polet je pripravljen tudi njegov naslednik Trisat-R, ki ga bodo poslali mnogo globlje v vesolje, na oddaljenost 6000 km od Zemlje (Trisat kroži na približno 530km), kjer je sevanje močnejše. A tudi to je le odskočna deska za načrte, ki že segajo k Luni in Marsu.
Vabljeni k poslušanju.
