Knjige

F. H. Naji: Zadnji gozd

Maribor : Litera, 2020

zadnji-gozd
F. H. Naji: Zadnji gozd
foto: Litera

Ko smo leta 2015 z romanom Andreja Skubica Igre brez meja menda dobili “prvo slovensko literarno delo o evropski begunski krizi”, kot navaja Petra Vidali, se je zdelo, da je bila izkušnja srečanja z drugim opisana precej površno, liki papirnati, zgolj kot uvertura v neko drugo, kompleksnejšo zgodbo. In to smo zdaj dobili z romanom Zadnji gozd. F. H. Naji, tudi avtor zbirke kratkih zgodb Križišče, nominirane za literarni prvenec, je resda ustvaril posebno fantazmagorijo, ki se dogaja v polju stika med “našimi” in “drugimi”, vendar je presegel bizarna poročila o raznoraznih paravojaških skupinah, ki so se ustanavljale, in se verjetno še vedno, v imenu varovanja slovenske meje pred begunci. Prvoosebna pripoved moškega, tako imenovanega Dihurja, ki z nejasnimi pooblastili varuje južno mejo pred migranti, pri čemer se spajdaši z vardo, ki skrbi za gensko in kulturno čistost, je sicer “izvorna” oblika in recimo dogajalni okvir romana, vendar se Naji od tega okvira oddaljuje, ga maliči in občasno celo zaklinja.

Knjiga Zadnji gozd je tako resda “hibrid stripovsko-filmske pripovedi o migracijah, nacionalizmu, populizmu in kolektivnih patologijah,” kot je za Buklo zapisal Boštjan Videmšek, predvsem pa gre za to, da je tovrstno zaklinjanje prignano do nonsensa. Razpon jezika sega od anahronizmov do žargonske govorice, pa tudi slogovno knjiga preči lok od liričnih pasaž do esejističnih vložkov, vendar (črni) humor ali sarkazem na primer, nista v ospredju. Vse omenjeno je avtor nadgradil s kritiko sistema. Morda ne bi mogli govoriti o insajderskem pogledu, sploh ne v primeru razmišljanja beguncev, a kljub temu je čutiti avtorjev globoko empatični odnos do tistih, ki “od daleč prihajajo v našo bližino”. Roman se v nasprotju s Skubičevimi Igrami brez meja ne odvija v internetnem vakumu, ne gre za težnjo, da bi iz pisateljskega kabineta ustvarili še en roman o aktualni tematiki.

Roman Zadnji gozd se dogaja na domačih tleh in Naji se ne posveča legitimiranju tega, zakaj se je junak znašel, kjer se je pač znašel. Gozd je vseprisoten, nekakšen amfiteater, kjer se lahko zgodi vse. Na neki točki je gozd celo pripovedovalčev edini zaveznik. Ker pa gre za rezime, obrat nazaj, je doziranje prave količine informacij posebna spretnost tega dela, ki ga seveda lahko beremo tudi kot grozljivko. Posledično je tudi pripovedovalec precej nezanesljiv. Za nezanesljivost je mogoče kriviti njegovo pasivno držo, nesposobnost, da bi presekal začaran krog. Iz pogledov v preteklost izvemo, da je pustil na cedilu ženo in dva otroka in zaradi te raztreščene preteklosti mu ne verjamemo, da bo res poskrbel za begunko, Arabko, ki jo nekajkrat poskuša prijeti za roko. Potencialna ljubica, ki bi jo rad rešil iz krempljev nacionalistov, se objektivizaciji izmika, predvsem pa je, veliko bolj kot Fowsija v Skubičevem romanu, prikazana kot človeško in erotično bitje.

Poanto – vdihniti duha razosebljenim nesrečnikom – je Naji privedel še precej dlje. Simpatiziranje z begunci ali celo erotične fantazije o njih, kaj šele razglabljanje o trenutni situaciji, jih ne bo rešilo. Dihur je zato samo navidezen heroj, navidezen ljubimec in celo navidezen nabornik. Ko na primer za Arabko in njeno prijateljico pomisli: “A sem bil odločen, da ju tja na boljše spravim, pa če je to zadnja stvar, ki jo naredim v življenju,” mu ne verjamemo; tudi zato ne, ker naj bi Dihur reševal predvsem sebe. Roman Zadnji gozd kaže tudi rentgensko sliko neke družbene situacije; v krogih pekla srečamo različne pohabljence, negativne like, ki so pravzaprav reveži, vzgajani nasilno, zlorabljeni, kar ima lahko le en izhod: v nasilju nad drugimi, torej tistimi, ki so nižje na družbeni lestvici.

Nasilje se tako kaže v vsakdanjem obnašanju nasilnežev do migrantov: napadalnost, rasizem, prezir, obredi poniževanja, celo morilsko ravnanje. Vse to pravzaprav ni nič novega, Naji popisuje obča mesta obravnavanja drugih. Njegova izpoved se postavlja v bran trpinčenemu in okrnjenemu obstoju migrantov in je kljub usojenosti in odsotnosti svobodne volje njegovih junakov, kot je zapisal že Matej Bogataj v Sodobnosti, zagrizeno iskanje sledi življenja. Z nekaj drznosti je mogoče reči, da se Dihur in z njim avtor sredi te gozdne groze, spopadata s smrtjo, vendar na način filozofičnih premislekov iščeta drobne poganjke če že ne življenja, pa vsaj možnosti izhoda. Čeprav bi pisatelj najbolj ponižanim in razžaljenim lahko dal še več glasu, roman beremo kot njihovo pričevanje in izjavo. Če ne zaradi drugega, pa zaradi enega najmočnejših momentov romana, skoraj fanonovskega upora dveh črncev ob koncu romana, ki Dihurja prisilita, da sprevidi.

Roman Zadnji gozd je tudi provokativen, saj, kot je zapisal Boštjan Videmšek, vleče zadeve iz “dodobra bolehnega družbeno-nacionalnega drobovja”. Najijev junak, iskalec, morda celo Vergil, ki migrante in nas vodi skozi gozd, resda opisuje ljudi z družbenega dna, vendar ves čas razmišlja o instituciji države (in družine). Pisatelj sicer opisuje konkretno situacijo, vendar skuša iz vsakega lika potegniti njegov resnični jaz in iz skoraj vsake situacije njeno bistvo. Kljub stalnemu premikanju so vmes ustavljeni trenutki, ki so avtorjevi izbruhi; nekateri tudi predolgi in presplošni, pa vendar – na ta način se je avtor izpisal, romanu pa je s tem dodal metafizično raven, ki pa ne deluje pretenciozno. Svoje seveda doda tudi jezik, ki se ga moramo sprva navaditi, potem pa nas z vso svojo baročnostjo posrka. Najijev Zadnji gozd je precej poseben roman, tudi zelo iskren, ki dokazuje, da smo še precej daleč od postrasne družbe.