Jezikovni pogovori

Branje temelji na možganski funkciji za prepoznavanje obrazov, zato spodbuja k empatiji

Gostja je doc. dr. Tina Bregant, dr. med., državna sekretarka

Tina Bregant
Državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Tina Bregant.
foto: Ministrstvo za zdravje

Rabo zaslonov je treba uravnovesiti z branjem knjig in gibanjem

Še leta 2018 je bilo priporočilo pediatrov, da predšolski otroci sploh ne bi bili izpostavljeni zaslonom, osnovnošolski pa le okrog pol ure na dan. Z izobraževanjem na daljavo v obdobju epidemije pa smo se nenadoma znašli v položaju, ko so bili tudi majhni otroci pred zasloni po pet ur na dan. Kakšni so vplivi takšnega izobraževanja, za zdaj še ne vemo, saj imamo premalo raziskav. Je pa izobraževanje na daljavo manj škodljivo od nevodene rabe zaslonov, če je prilagojeno. Vsekakor pa je treba večurno izobraževanje z zasloni uravnovesiti z gibanjem v naravi in branjem knjig. V nacionalnem mesecu skupnega branja smo v oddajo Jezikovni pogovori povabili doc. dr. Tino Bregant, dr. med., državno sekretarko na Ministrstvu za zdravje, ki je pediatrinja z doktoratom iz nevroznanosti, spec. pediatrije, spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine.

Delovanje možganov kaže, da nas branje usposablja za empatijo

Branje je z vidika človekovega obstoja mlada veščina. Beremo nekaj tisočletij, kar pa je premalo, da bi se v možganih razvili posebni centri za branje, zato med branjem možgani uporabljajo omrežja, ki so namenjena drugim funkcijam. Ko se človek še uči branja, se mu aktivira večji del možganov. Ko pa že zna brati in je postal dober bralec, pa le manjši del, in to tisti, ki je namenjen prepoznavanju izrazov na obrazih. Možgani torej za prepoznavanje besed uporabljajo omrežja za prepoznavanje obrazov. Ta funkcija je z vidika evolucije izjemno pomembna in veliko starejša od branja. Z njo prepoznavamo, ali je nekdo naš sovražnik ali prijatelj, in je tesno povezana z našim čustvenim in socialnim doživljanjem. To pa pomeni, da je branje tesno povezano z empatijo, z zaznavanjem občutkov, ki jih ljudje kažemo na obrazu.

»Z branjem zgodb se ne učimo le golih dejstev, ampak tudi empatije, sočutenja, kako se drugi počutijo,« je povedala dr. Tina Bregant in poudarila, »da lahko z branjem pri otroku privzgojimo empatijo. Z branjem ne vzgajamo le akademsko uspešnega otroka, ampak tudi človeka za življenje v skupnosti, ki lahko razume sočloveka.«

Kot primer navaja ljudske pravljice, ki imajo vse elemente sočutja do drugega, »recimo preprosta pravljica o pastirčku, ki trem lepim deklicam naredi senco pod žgočim soncem in je za to nagrajen. Potem imamo v slovenski zakladnici tudi empatijo do živali. Zgodba o materi, ki izdere trn medvedu in ta ji za nagrado prinese polno košaro hrušk. Z branjem takšnih zgodb učimo otroke pravil, ki veljajo v družbi, in empatije, da razume sočloveka«.

S pretirano uporabo zaslonov se ruši mikrostruktura v možganih, ki je namenjena razvoju govora in jezika

»Iz raziskav iz leta 2019 je izhajalo, da so imeli predšolski otroci, ki so uporabljali zaslone več, kot je priporočljivo, in to je več kot nič, spremenjeno integriteto mielina. Porušila se jim je mikrostruktura v predelih možganov, ki so namenjeni razvoju govora in jezika ter v predelih čelnih režnjev, kjer so izvršilne funkcije,« poudarja dr. Bregant in dodaja, »da so izvršilne funkcije še posebej pomembne, saj določajo, kdo smo, in zorijo do poznega najstništva. To moteno omrežje pa bo vplivalo na to, kam bo šel pozneje otrokov razvoj.«

Kako to preprečiti? Kako v zdajšnjem času sploh onemogočiti otroku stik z zasloni, če pa nas ti spremljajo na vsakem koraku? Dr. Bregant pravi, da če ne želimo biti preveč restriktivni, potem je kakšno soboto ali nedeljo za predšolskega otroka sprejemljivih 15 minut gledanja v zaslon, ob zavedanju, da takrat naredimo nekaj dobrega zase ali za svojega partnerja in potem otroka odpeljemo stran od zaslona v naravo. Je pa priporočilo pediatrov neizpostavljenost zaslonom oziroma, da je ta čim manjša. To pa še ne pomeni, da lahko pozabimo na najstnike, vsa obdobja so pomembna, še zlasti občutljivih je prvih pet let. Starši so inženirji otrokovih možganov.«

Ali se bo človek nekoč tako prilagodil uporabi zaslonov, da mu ne bodo škodili?

Ena izmed človekovih največjih naravnih prednosti je njegova prilagodljivost. Ali v tem smislu ni pričakovati, da se bomo nekoč zaslonom tako prilagodili, da njihovi učinki ne bodo več tako škodljivi, tudi za otroke? Dr. Bregant pravi, da so tudi knjigi napovedovali, da bo uničila človeštvo:

»Prepričana sem, da tudi digitalni mediji ravno tako ne bodo uničili človeštva, je pa pomemben način, kako jih bomo uporabljali. Če se ob njihovi uporabi zavedamo, da klasično branje spodbuja empatijo. Če se zavedamo, da digitalne pismenosti še nismo dovolj dobro razumeli. Digitalnih medijev namreč ne uporabljamo tako, da bi si z njimi olajšali življenje, zdaj so nam večkrat celo v breme. To se vidi v zdravstvu, kjer smo obremenjeni z birokratskimi postopki. Pacienti nam očitajo, da buljimo v ekrane, namesto da bi se pogovarjali s človekom. Ko bomo znali uporabljati digitalne medije tako, da se bomo bolj posvetili medosebnim odnosom, takrat ne bodo več bergla. Vsekakor pa bo digitalni svet spremenil način razmišljanja.«