Knjige

Ivana Komel Solo: Abeceda majhnih zgodb

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

abeceda-majhnih-zgodb
Ivana Komel Solo: Abeceda majhnih zgodb
foto: Center za slovensko književnost

Ivana Komel Solo, rojena leta 1983, je prvo pesniško zbirko Izkrivljene podobe izdala še kot dijakinja. Po desetletnem premoru je leta 2011 izšla njena druga pesniška zbirka Narekovano iz postelje, istega leta pa je tudi magistrirala iz bibliotekarstva. Lani je izdala zbirki Narejeno iz metala in kamnov in Abeceda majhnih zgodb. Piše tudi prozo, eseje, recenzije in strokovne članke ter prevaja. Živi v Indiji.

Naslovnica zbirke Abecede majhnih zgodb spominja na cenzurirano stran, natipkano s pisalnim strojem. Necenzurirane so ostale le besede, ki tvorijo avtoričino ime in naslov zbirke. Prvo, kar pritegne bralčevo pozornost, so začetnice naslovov pesmi, ki si sledijo po abecednem vrstnem redu. Od tod tudi naslov, saj vsaka pesem predstavlja utrinek iz avtoričinega življenja in s tem kratko, bežno zgodbo. Skoraj vse pesmi so napisane v obliki eno- in dvovrstičnih verzov s pogostimi verznimi prestopi. Jezik je preprost in vsakdanji. Pesmi so preproste tako s sintaktičnega kot semantičnega vidika, zaradi česar se le redkim uspe dvigniti iz povprečja že slišanega in obrabljenega.

Že prva pesem uvede prepletanje osebnega in družbenopolitičnega, ki se, v različnih razmerjih, pojavlja skozi vso zbirko. Pogosto kot ujetost v osebno travmatično preteklost in svet, v katerem ne trpijo le ljudje, temveč vsa živa bitja. Perspektiva, ki trpljenja ne prepoznava le pri človeških bitjih, temveč tudi pri živalih in rastlinah, je eden izmed najbolj svežih glasov zbirke. Opazna je družbenokritična ost s kritiko ideologije. Avtorica ni naklonjena preračunljivi in pridobitniški miselnosti zahodnega sveta, vendar celote ni najti niti v dvojini ali individuumu samem. Kljub upom, ki jih polagamo v romantične odnose, ti pogosto niso varno pribežališče, temveč le dodaten vir nezadovoljstva in celo trpinčenja. Poleg družbene realnosti in neizpolnjujočih odnosov individuuma vedno znova preganja tudi nenehno zavedanje lastne minljivosti. A nadejane odrešitve ni mogoče najti niti v besednem ustvarjanju, saj lahko predstavlja le še dodatno frustracijo.

Pisava Ivane Komel Solo je izrazito avtobiografska, vendar pri večini pesmi bolj kot pri uspešnosti posredovanega občutenja ostane pri namenu in poskusu, ki je skorajda otroško naiven, ter pri svetu, ki je po večini preveč enodimenzionalen, da bi ga lahko zares začutili. Med najbolj povednimi so pesmi, za katere se zdi, da avtorica v njih ni skušala podati neke ideje ali prikazati nauka, temveč zgolj opisati trenutek ali dogajanje. Te pesmi s svojo neprisiljenostjo ujamejo tisto, kar je neponovljivo in živo.