Knjige

Peter Semolič: Robovi

Ljubljana : LUD Literatura, 2020

robovi
Peter Semolič: Robovi
foto: LUD Literatura

Peter Semolič, eden najvidnejših glasov slovenske poezije devetdesetih let prejšnjega stoletja in vsestranski literarni ustvarjalec, čigar opus poleg poezije zajema tudi prozo, esejistiko, dramatiko in prevode iz angleščine, francoščine, hrvaščine in srbščine, je svojo prvo pesniško zbirko Tamariša izdal v letu slovenske samostojnosti. Od takrat se pesniških zbirk nabralo več kot ducat. Zanje je prejel več nagrad, med drugim nagrado kristal Vilenice in nagrado Prešernovega sklada. Njegovo delo je prevedeno v več tujih jezikov in vključeno v desetine antologij tako doma kot v tujini.

Pesmi v zbirki Robovi nas vodijo čez kolektivni krajevni, zgodovinski in celo mitološki imaginarij, skupen sprva zgolj prebivalcem okolice Ljubljane, v nadaljevanju pa nato celotne države. Mnoge pesmi se nanašajo na Obalo, kar ne preseneča, ko na koncu zbirke beremo, da je nastajala na Lavrici in v Kopru. Že v drugi pesmi avtor vpelje tudi političen kontekst polpretekle zgodovine svoje domovine. Vpletenost političnega imaginarija dvajsetega stoletja daje zbirki občasno anahronističen nadih. Čeprav njegovi poeziji nikakor ne bi mogli očitati apolitičnosti, pa je ponekod presenetljivo nazorsko eklektična.

Kako globoko smo že v procesu novega
vala izumiranja? Gladina morja narašča,
toda tu smo previsoko, da bi si lahko kdaj
obetali plaže namesto trgov in parkirišč.

In letos sploh nimamo takšne vročine.
Po nočni nevihti so Alpe na dosegu roke.
Mlad oče našteva sinu imena vrhov.
Spomniš se, da naj bi nas papiga vse preživela.

Kljub politični izpričanosti se ponekod z ironijo spretno izmika dokončni opredelitvi. Značilna je sonavzočnost geografske in časovne konkretizacije, realpolitike in kljuvajočega zavedanja minljivosti. Stvarno in vsakdanje se kaže kot čisto nasprotje eksistencialnih tem, vendar so pravzaprav te tiste, katerim avtor posveča najglobljo pozornost. Med osrednjimi vprašanji je tudi vprašanje o mestu literature in o jeziku kot meji našega sveta. Pogoste so medbesedilne navezave in sklicevanja na osebnosti iz akademske in popkulturne sfere. Jezik je vsakdanji, včasih celo banalen. V pesmih, ki opisujejo živalski svet, naletimo na temu ustrezno biološko izrazje, v tistih, ki sarkastično slikajo sodobno družbeno življenje, pa nove besede instagramske dobe. Čeprav odsotnost odgovorov  vedno znova vznemirja, je na koncu morda tudi v tem neka lepota. Morda edina lepota, ki si jo lahko obetamo.