Likovni odmevi

Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton

Sugestivni prizori Tine Dobrajc v zloveščo naravo uvrščajo živali in dekleta s simboli slovenske domačijskosti.

catcalling-dobrajc-izrez-979x551
Tina Dobrajc: Catcalling, 2020, akril in mesana tehnika na platnu, 270x178
foto: Galerija Kresija

Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti.

Če se ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe.

Že kar nekaj časa so za vas značilni sugestivni prizori, ki v zloveščo naravo umeščajo živali in dekleta, pogosto upodobljena v uporniškem obdobju adolescence in opremljena s prepoznavnimi simboli domačijskosti in mitologije. Vprašanja tradicije in družbenega spola pa ponekod bolj eksplicitno spremljajo tudi bolj specifične družbeno politične teme … Tudi vaša razstava Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton sledi tej vaši prepoznavni vsebinski in estetski usmeritvi. Pravite, da gre za temo, ki še ni izčrpana, pa se je morda skozi leta kaj spremenil vaš pogled nanjo?
Ne, mislim, da ni izčrpana. Predvsem z obzirom na to, da se tudi družbena situacija nenehno spreminja – nekatere stvari se sicer ponavljajo, a na plan morda prihajajo neke nove ideologije ali teme, o katerih še pred nekaj leti nismo govorili. Mislim, da ima vse to vpliv na umetnika, pa naj se ta tega zaveda ali ne. In morda se je v tem smislu spreminjal moj pogled, predvsem na vprašanje tradicije. Pravzaprav se v svojem delu skoraj težko znebim določene družbene kritike, čeprav včasih dvomim, ali je slika zanjo primeren medij. A določenim občutkom, ki se akumulirajo v meni, je smiselno pustiti pot, da se izrazijo

Je pa tudi res, da je ta bolj aktualna družbena plast le ena izmed plasti vašega dela, ki ga lahko razumemo na več ravneh. Vrniva pa se k vaši razstavi v galeriji Kresija. Sprememba, ki jo lahko opazimo tokrat, so bolj žive in drzne barve. V nekem intervjuju ste dejali, da se barve v procesu nastanka slike spremenijo in niso točno take, kot si jih zamislite, temveč temnejše. Kaj se je torej tokrat zgodilo z barvami?
Pravzaprav ne ravno temne, ampak so vedno uhajale proti sivini. Skice so velikokrat predvidevale drznejše barve, v procesu slikanja pa se na paleti zgodi neko dogajanje, na katero nimam vpliva, čeprav bi ga morda morala imeti. Pri tej razstavi pa sem zavestno šla v nekoliko večji nabor barv. Sicer likovno slike še vedno gradim na tonskem kontrastu, ne gre za kolorizem, kot ga uporabljajo določeni slikarji. Razlika je morda ta, da barva pri zadnjih slikah nima več zgolj funkcije označevalca.

Ti fluorescentni odtenki ponekod res kar bijejo iz slik …
Včasih je to morda povezano tudi s kakšno zelo vsakdanjo situacijo. Ko sem na primer prvič v prodaji videla to fluorescentno volno, se mi je zdela zelo zanimiva in sem jo pač kupila ter uporabila. Nekatere likovne odločitve izvirajo prav iz materiala oziroma njegovih zmožnosti. Podobno je bilo zdaj, ko se je na trgu znašla črna barva, ki naj bi bila najbolj črna od vseh. Take stvari vzbudijo skoraj otroško raziskovanje tega, kaj nudi neki material, in se mi zdi, da tudi barvo razumem na podoben način.

Omenili ste volno. Tudi to je ena izmed značilnosti vašega dela, ki pa je tokrat nekoliko manj navzoča. Pogosto namreč dodate še eno plast poleg potez s čopičem – ali so to umetne rože, prilepljene na sliko, ali pa različne vezenine, denimo.
Mislim, da to omogoča neko dodatno plast razumevanja. Ne bi si želela, da bi bile moje slike hermetično zaprte za branje, in mislim, da mi vsi ti dodani materiali, ki so pravzaprav bližje kolažu kot sliki, omogočajo neko širino. Pri zadnjih slikah je morda tega nekoliko manj ravno zaradi uporabe barv. Mogoče sem z volno kompenzirala odsotnost barve.

Ti elementi na sliki se po svoje sicer stapljajo z upodobljenim prizorom, a nekako tudi rušijo ta uprizorjeni svet. Poudarjajo vidik slike kot nosilca in nam otežujejo, da bi se potopili v naslikani prizor …
V mojem primeru ne gre za modernistično sliko, ki je še vedno močno navzoča v našem prostoru. Igram se z rušenjem določenih zakonitosti slike, ampak mislim, da je platno zmožno prenesti to dodatno plast in tako omogočiti drugačno izkušnjo.

Tina Dobrajc: Enemy of The State, 190x152, akril na platno, 2019

foto: Tina Dobrajc, arhiv avtorice

Omenili sva že, da večinoma upodabljate dekleta in živali, tu so tudi različni folklorni elementi, vse skupaj pa je večinoma postavljeno v mračno naravo. Kako ste izoblikovali nabor prav teh elementov? Se vam zdi, da je o tradiciji bolj smiselno razmišljati z ženske perspektive, saj verjetno ženske bolj obremenjuje?
Vsekakor. Mislim, da je ukoreninjenost tradicije pogosto prav vrisana v žensko telo. Tako se je izoblikoval tudi moj nabor oziroma odločitev za upodabljanje ženskih likov. Ti emblemi tradicije, kot so gorenjske narodne noše ali pa noše pustnih karnevalov, me po eni strani zelo fascinirajo, po drugi pa se mi zdijo zelo zatohli in okoreli. In če nekaj postavimo v drugačen kontekst ali korelacijo, ki je nismo navajeni ali pa vključimo neko novo spremenljivko, lahko določene elemente začnemo razumeti na drugačen način.

Ta sodobnost pa, če pogledamo natančno, pravzaprav ni pogosto navzoča zelo neposredno. Le nekaj takih eksplicitno sodobnih elementov je na slikah v galeriji Kresija, denimo bager v ozadju slike Catcalling. A občutek sodobnosti oziroma današnje perspektive je verjetno povezan tudi z načinom, na katerega dekleta nosijo to nošo oziroma simbole tradicije. Pogosto te skorajda visijo z njih ali pa so napol gola … gre skratka za neko nepravilnost v njihovem stiku s tradicijo.
Mislim, da je v mojih delih res navzoča določena nonšalantnost v upodabljanju tradicije, kar morda izhaja iz zavedanja o konstruiranosti narodne identitete. Razmišljamo lahko o tem, kako umetno ti emblemi slovenstva sestavljajo identiteto naroda. Pomemben se mi zdi prostor za razmislek o teh procesih, ki so se dogajali s pomladjo narodov, navsezadnje je danes povsem drug čas, kot je bil v drugi polovici 19. stoletja.

Da, prav o tem je ob vaši razstavi Velika dekleta ne jočejo v spremnem besedilu razmišljal Miha Colner, ki je zapisal, da je "bilo v celotnem slovenskem prostoru skozi čas kot avtentično privzeto zlasti ljudsko izročilo alpskih pokrajin, od koder po večini izhajajo narodne noše, avbe, rdeči parasoli, alpski vršaci in narodno-zabavne viže. A tudi ljudska kultura, ki jo danes številni dojemajo kot starodavno in avtohtono, je bila utemeljena šele v času narodnobuditeljskih gibanj v drugi polovici 19. stoletja. A številne tovrstne podobe, kot so monumentalna gorovja in krajine ter herojske alegorije, ki danes zaznamujejo "narodovo dušo", so skrajno univerzalne, saj jih je mogoče najti kjer koli v Evropi."
Super se mi zdi, da ob različnih razstavah o mojem delu pišejo različni pisci. Mislim, da pogosto lahko celo bolje osvetlijo delo kot umetnik sam oziroma ga obravnavajo z nekega drugega zornega kota. Pri Mihovem besedilu se mi zdi odlika prav to, da se je obrnil nekoliko stran od feminističnega naboja mojega slikarstva in osvetlil tudi drugi navzoči vidik.

Zdi se mi pomenljivo, da v svojem besedilu omeni tudi urbano kulturo. Navsezadnje se tudi naslovi vaših del pogosto naslanjajo na popularno kulturo – in ne le naslovi, tudi na vaših slikah se znajdejo besedil iz filmskega ali glasbenega sveta. In tako je tudi tokrat, naslov razstave je namreč rahlo prirejeni naslov pesmi skupine Radiohead. Lahko ob tem razmišljamo, kako nas ob boku tradicije določa tudi sodobna kultura?
Definitivno nas zaznamuje. Določala nas je v preteklosti in dvomim, da je danes kaj drugače. Je pa to povezano tudi z mojim delom v ateljeju, ki je prepleteno z glasbo in z mojo fascinacijo nad filmom in drugimi oblikami umetnosti. Zelo pogosto torej to uporabim tudi pri naslavljanju del. Ampak to, ali nekdo prepozna referenco ali ne, ne bi smel biti pogoj razumevanja dela.

Upodabljate večinoma dekleta v adolescenčnem obdobju – to je po eni strani obdobje upora, po drugi pa obdobje izoblikovanja identitete, kar pa lahko morda spet povežemo z elementi tradicije …
Upodobitve deklet razumemo drugače kot upodobitve odraslih žensk, kjer se nehote hitro znajdemo v bližini spolnih konotacij. To je povezano tudi z dolgo zgodovino in tradicijo slikarstva, v kateri so bile podobe žensk namenjene skoraj izključno moškemu gledalcu. Poznamo pa primere, ko je bila ta ohola tradicija slikarstva ostro presekana. Na revolucionarnih slikah je ženska končno izgubila sramežljivi pogled in se s platna zazrla neposredno v gledalca, tak primer je denimo Manet in njegova Olyimpia. Taki premiki so zelo zanimivi, saj so povezani z določenimi družbenimi spremembami. Teža, ki jo upodobljeno žensko telo lahko pridobi kot družbeno telo, je zelo velika.

Tina Dobrajc: Last Winter at Home I Became an Invisible Girl, 270x180, akril in mešana tehnika na platno, 2019

foto: Tina Dobrajc, arhiv avtorice

Pogled je tudi vprašanje, ki ga v navezavi na vaše delo pogosto omenjajo pisci. Ali gre za to, da se upodobljenke ozirajo stran, ali je njihov obraz zakrit ali pa neposredno izzivalno zrejo v nas. Tak je denimo primer deklice s pokrivalom, ki naj bi bilo v pustnih šegah namenjeno zgolj moškim. Torej je dejansko to vprašanje za vas precej pomembno – navsezadnje pa se v nekem delu referirate tudi na slavno Courbetevo sliko Izvor sveta, kjer gre spet za vprašanje pogleda …
V samem procesu pred začetkom dela, ko ustvarim skico in si pripravim platno, se redko spustim v natančno analizo, kaj bo sporočal določen lik. Pogosto šele naknadno razmišljam o tem, zakaj so se določene stvari manifestirale na platnu na način, kot so se. Mislim, da se je to umikanje pogledov v mojem slikarstvu začelo predvsem zaradi želje, da gledalca ne bremenim z identiteto teh upodobljenih deklet. Zdi se mi, da imamo ljudje močno željo po prepoznanju oseb, zlasti v tej medijski krajini in vizualnih medijih. Želela sem se odvrniti od te interpretacije in poudariti družbeno telo, ne posameznika.

Zanimivo, da omenjate identifikacijo – ob upodobljenkah na nekaterih slikah sem pomislila, da spominjajo na vas samo. Tako da nas ta interpretacija hitro zapelje v vprašanje, koliko je v vaših delih avtobiografskega. Po drugi strani pa ste tudi sami omenjali lastno razpetost med tradicijo in sodobnimi dilemami …
Če se dekle oziroma ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi dilemami oziroma z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe. Vsi bi radi verjeli, da živimo v zelo liberalni družbi, ampak tudi vemo, da ni povsem tako. Mislim, da me to vprašanje ne obremenjuje le kot umetnico, ampak tudi kot posameznico.

Poudarjate pa tudi, da vam ne gre za neki obračun s tradicijo, temveč bolj kritičen razmislek o njej?
Da, nedvomno. Narobe bi se mi zdelo, če bi zgolj uporabila cinizem kot orodje za obračunavanje s tradicijo. Nekatere stvari me vseeno zanimajo kot umetnico, z drugačnega vidika, kot bi zanimale denimo antropologa. Moje zanimanje za folkloro in tradicijo pustnih običajev je v veliki meri tudi likovno zanimanje.

Premakniva se k naravi, v katero so umeščena ta dekleta. To večinoma preveva mračno nelagodje, ki deluje kot vzeto iz temačnih mitoloških pripovedk. Občutek nerealnosti pa mestoma vzbuja tudi vaš likovni pristop – liki so v nekaterih slikah videti skoraj prilepljeni, kolažirani na ozadje. Zakaj tako okolje in pristop?
Mislim, da je bila tu zelo pomembna moja odločitev, na kakšen način bom slikala figure in obravnavala platno kot celoto. In ravno zato, ker so figure slikane z malce drugačnim metjejem kot ozadje, pride do občutka kolaža. In kolaž sam po sebi na enem nosilcu v kontrapunktu združuje raznolike elemente. Se pa zavedam, da to vodi v interpretacijo, da so figure neumeščene, kot iz drugega univerzuma, recimo.

Dotaknila bi se še teme živali oziroma našega odnosa do živali, te so namreč pogoste na vaših platnih. Najprej bi se rada ustavila pri prepletenosti različnih perečih družbenih tem, verjetno tudi človekov odnos do živali lahko obravnavamo ob boku družbenega vprašanja spola ali pritiska tradicije … Ta vprašanja je verjetno smiselno torej obravnavati v prepletu?
Poleg vprašanj, ki sva se jih že dotaknili, me kot osebo močno čustveno angažira prav vprašanje odnosa do živali. Neizbežno se mi zdi, da je to na neki način pricurljalo tudi v moje delo. Slika sicer ni mogoče najboljši medij za določene izjave s toliko teže. Mislim, da nekatere umetnice veliko učinkoviteje odpirajo vprašanja pravic živali, prav zato, ker so si izbrale drug medij, kot sta performans ali video. Mislim, da slika to prenese le do neke mere, a se vseeno tudi sama vendar skušam na neki bolj benigen način dotakniti te problematike.

Razstava Tine Dobrajc

foto: Kaja Brezočnik, arhiv MOL

Ob povezavi jeznih žensk in neprijazne narave se lahko spomnimo tudi na to, da se je ženske tradicionalno bolj povezovalo z naravo in ritualnim, njihov značaj pa se je mitiziral kot nerazumljen oziroma divji. Ženske na vaših platnih so močne in včasih tudi nekako skrivnostne, živali pa delujejo kot njihove zavetnice. Mislite, da obstaja bojazen, da tak pogled žensko lahko morda na neki način tudi rahlo eksotizira?
Mislim, da je to povezano z načinom gledanja, ki smo ga vsi vajeni. Ne glede na to, ali se ga zavedamo ali ne, smo ga bili priučeni. Pripisovanje te narave ženski se mi zdi povezano tudi s popkulturo samopomoči. Ne bom rekla, da mojih del ni mogoče razumeti na ta način, ljudje jih razumejo na zelo različne načine. Nočem uokviriti pogleda gledalcev, ampak kot slikarka in tudi kot gledalka bi se nekoliko branila takega razumevanja. Mislim, da gre za spolzek teren, ki nas hitro pripelje do velikih problemov in vprašanj, ki spadajo v feministično teoretske sfere.

Nekje ste dejali, da se neradi opredeljujete kot feministka, a vendar vaša dela odpirajo feministična vprašanja, kako dojemate to oznako?
Izjava je bila pravzaprav vzeta iz konteksta. Dojemam se kot feministko. Menim, da se ženska v današnji družbeni klimi mora opredeljevati kot feministka. Ta beseda je dobila določen negativen predznak, ampak prepričana sem, da si nihče ne bi želel živeti v svetu, v katerem se feminizem kot gibanje ne bi zgodil. Dodala pa bi, da je treba ločiti mene kot osebo in mene kot umetnico. Tina kot oseba sem lahko feministka, ne morem pa se kot umetnica izreči za feministično umetnico, saj se v slikarstvu dotikam različnih tem in ni tako strogo opredeljeno. Morda sem kot umetnica premalo angažirana, da bi se resno posvetila prav tej določeni tematiki in jo globlje analizirala. Če recimo izpostavim kot primer Judy Chicago in njeno eksplicitno feministično instalacijo The Dinner Party, je to precej bolj angažirano delo od mojega.

Kot sem že omenila, se mi zdi ta raznolikost tem v vašem delu dobrodošla, saj so tudi različna družbena vprašanja medsebojno povezana …
Drži, pravzaprav se mi zdi, da je bil že Tolstoj tisti, ki je dejal, da se družba v pravi luči pokaže prav v svojem odnosu do šibkejših.