Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bere: Mateja Perpar

Maribor : Založba Pivec, 2019

Pesniška zbirka Željka Perovića Vzgibanka ima podnaslov nizko pod obzorjem. Nenavadna povezava bralca lahko spodbudi k razmišljanju že pred začetkom branja, da si postavi vprašanje, kakšno neki bo s tem izhodiščem zaznamovano pesniško izkustvo. Bo opominjalo, da se svet temni, ko je sonce nizko pod obzorjem in razgrinja sence in črnino, ali pa se bo pesniška moč kalila na nedoumljivih robovih?

Zgodi se oboje. Delen odgovor bralec najde že v uvodnem motu, saj pesnik razkrije, da je njegova ljubljena oseba postala »mila sled Časa«, ki je čeznjo ogrnil »svoj pled«. In njej je zbirka tudi posvečena. Izguba pa ni spodbudila le pesnikove subtilne refleksije o minevanju, smrti, ljubezni, praznini ali samotnosti, zdi se, kot da se je ob tem in zaradi tega izostrila tudi njegova zaznava sveta in predrugačila njegov pogled. V pesmi Uglaševanje o tem pravi: »… sončnice so tu že zdavnaj obglavljene, in ti preizkušaš neke stare nastavke svoje biti, če so se morda na novo uglasili …« Ne nazadnje prav soočenje s smrtjo odpira toliko skrivnosti. Ali kot spet drugje zapiše: brez ljubezni je »vesolje kot mrtva izkušnja brez imena«. In kar ob pretresljivih in iskrenih izpovedih naredi to pesniško zbirko tako izjemno, je nenehno razkrivanje metafizičnega ozadja snovnosti, seganje »visoko nad obzorje« tudi takrat, ko je pod pesniško lupo utrinek, drobec iz življenja ali bežna impresija. To svojo predanost pesnik opiše tudi v naslovni pesmi Vzgibanka.

veter prečesava oljke in borovce in gode

občasno v voljnih votlinah nevidnih,

slikajoč uganko, zapeljuje

v jutranjo vzgibanko (bistvena vprašanja

so v stanju čistega prisluškovanja)

 Čeprav je pesnik v procesu nenehnega intenzivnega prisluškovanja in namenja pozornost takim in drugačnim zaznavam, zelo pazljivo niza svoja emotivna stanja. Premišljena je tudi struktura te pesniške zbirke; kljub raznolikosti deluje celovito. Sestavlja jo šest ciklov: V nihaju trenutka, Jo naplavlja, Medsvetje (pronica), Z južne strani noči, Prihodi, prehodi in Taka je. Vsak cikel vsebuje po devet pesmi.

Ob tem se avtor izkaže tudi kot iskalec novega besedišča, besednih zvez in pomenov, kot so: odmik-primik, jecljaj, nebeseda, pojilo, dotikalnica, medsvetje, razprh, jutrenje juter, zasvetje, vesoljni drobir, poetološki sonar … in še bi lahko naštevali. Najbolj izjemen pa je zagotovo verz Zufi jet trbbre, kar pomeni tudi jaz tebe, saj so umirajoči prsti zmogli odtipkati le še to, pesnik pa je o tem doživetju ustvaril pretresljivo pesem Zufi jet trbbre (tudi jaz tebe).

soba št.5, v katero si lahko prišel,

kadar si hotel, k postelji ob oknu,

s pogledom na dvorišče in na pol

oguljeno fasado hiše, ki je bila že

zdavnaj umeščena v prostor, zdaj

pa zgleda kot vrinek, ladja

z kdove koliko nasedlimi usodami

na asfaltiranem platoju bolnišnice,

tu si večkrat zavil okrog

do onkološkega oddelka, nazadnje

ko so ji skozi prsi odprli žilo, ker

drugje ni šlo, da bi morda …,

da bi poskusili …, in ti je od tam

tudi odgovarjala na sporočila:

Zufi jet ter trbbre – so enkrat

zmogli prsti, ko si ji pisal, da

jo imaš rad, in je njen zadnji zapis,

ki ti je ostal v telefonu, tudi jaz tebe,

tudi jaz tebe, ji ponavljaš, ko drsiš

s prsti čez njeno

ime na kamnitem bloku

Poglobljeno spremno besedo k zbirki Vzgibanka je prispevala Tonja Jelen. V njej med drugim opozarja na vseskozi prisotno poetološko tematiko. O pesmi Žetev pravi, da je »zavezana k jeziku, k odbiranju besed, k stremljenju po izrazitosti in ubesedljivosti, torej k nastanku pesmi, ki jo avtor primerja z žetvijo …« Podobno kot Žetev, sicer zmagovalna pesem Pesniškega turnirja 2015, so tudi vse ostale pesmi zasnovane kot nekakšni pesemski tokovi, brez pik in velikih začetnic, zgoščene, a prečiščene, pogosto z zakoličeno mislijo ob koncu. Tako se pesem Na dosegu konča z besedami, da so »stvari na meji dotika – kakšen impulz! – svet na dosegu jezika!«, v pesmi Zmedena pa pesnik uvodoma opozarja, da že »pred jutrom ob kuhinjski mizi (zmeraj najraje) lebdijo koščki zgodb …« In prav te zgovorne koščke zgodb pesnik lovi na vsakem koraku, dopusti svojim čutom, da jih do kraja zaznajo, in iz tega stke izvirno pesniško resničnost, saj je po njegovem treba »pesniti rezerve v ljubezni.«

Željko Perović je pred Vzgibanko izdal pet pesniških zbirk, dve v bosanščini, svojem maternem jeziku, in tri v slovenščini. Z gotovostjo lahko rečem, da je njegova četrta zbirka v slovenščini v izraznosti in izpovednosti najmočnejša.

Cvetka Bevc