Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Mateja Perpar.
Ljubljana : Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, 2019
Zbornik Biografija na prehodu v digitalnost predstavlja različne vidike biografskega in deloma tudi avtobiografskega pisanja od antike do našega časa. Tak pregled je bil potreben med drugim zato, pojasnjuje urednica Mateja Ratej, ker »prehod sodobnih družb v digitalno stvarnost zastavlja humanističnim in družboslovnim raziskovalcem, med njimi tudi snovalcem znanstvenih obravnav biografskih vsebin, veliko vprašanj«. K iskanju odgovorov je – tudi sama podpisana pod eno od študij – povabila deset avtoric in avtorjev, med katerimi jih večina raziskuje na področjih zgodovine in kulturne zgodovine. S stališč svojih strok so obravnavo naslovne teme v prvi tretjini knjige razširili in dopolnili še psiholog Nenad Čuš Babič, sociolog Primož Krašovec in filozof Peter Klepec. Njihovi prispevki ostajajo predvsem na ravni teorije – z razmišljanji piscev o pogledih na razvoj in pomen biografij, ki so jih v svojih spisih izrazili Aristotel, Freud, Lacan, Benton in drugi znameniti misleci. »Omrežje,« meni avtor prvega prispevka, »ponuja nova orodja in zmožnosti samopredstavljanja, nadzora nad razkrivanjem ter raziskovanje alternativ tega, kdo smo,« pri čemer »informacijska tehnologija in virtualni prostor nista nevtralna.«
Vlogi biografij kot pomembnih virov za raziskovalce na drugih področjih humanistike se posvečata tudi kulturna in literarna zgodovinarka Irena Avsenik Nabergoj in etnologinja Maja Godina Golija. Prva v prispevku Biografija v literarni zgodovini definira in predstavlja posamezne vrste biografij v različnih obdobjih in kulturah; v ospredje postavlja literarno biografijo, upošteva pa tudi njeno kritično interpretacijo in krajše oblike, kot so nekrolog, biografski esej, karakteristika, članek v leksikonu itn. Naslednja avtorica, izkušena v pisanju biografij osebnosti nekdanjega Maribora, piše o njihovi pomembni vlogi v etnologiji. Zapisovanje, analiziranje in interpretiranje biografskih podatkov, gradiva in biografij v sodobni etnologiji zanjo ni le metoda raziskovalnega dela, ampak tudi predmet njene raziskave.
V krog, ki se ukvarja bolj z načeli in pojavi kot s konkretnimi primeri, spada še študija Petre Testen Koren Mesto žensk v biografiji. Ugotavlja, da so ženske na Slovenskem – z izjemo ene svetnice in nekaj plemkinj – začele vstopati v javno življenje šele pred dobrim stoletjem, še dolgo, pravzaprav do izida zbornika Pozabljena polovica, pa je manjkal bolj samozavesten pogled na ženske, ki so »posredovale svoje videnje sveta drugim, poskušale izboljšati svoje življenjsko okolje in razmere ter /…/ segle prek meja svojega časa in okolja«. Avtorica se pri tem sklicuje tudi na besede Marte Verginella, da je »biografska zvrst postala učinkovita oblika političnega boja in rušenja mizogine tradicije šele tedaj, ko so jo borke za pravice žensk preoblikovale za svoje namere«.
Urednica zbornika osvetljuje biografije kot sestavine kazenskega spisa, po njeni oceni prepričljivega vira za zgodovino mentalitet. Spis je nastal leta 1937 ob procesu za detomor obsojene služkinje, primorske begunke Katarine Leban, ki ji je na sodišču stalo nasproti sedem moških. V izrečeni, za tisti čas v ničemer izjemni obsodbi vidi Mateja Ratej »nadvse ilustrativen primer močnega sporočila o vlogi ženske v predvojni družbi«.
Neža Zajc raziskuje zgodovinsko ozadje in značilnosti bizantinskega hagiografskega žanra, o razmahu biografij v drugi polovici 19. stoletja pa piše Aleksandra Gačić. Začenja s knjižico Zlati klasi iz leta 1856, za katero je tri od šestih življenjepisov – Zoisovega, Valvazorjevega in Staničevega – napisal njen urednik Janez Bleiweis, in zaključuje z zbornikom, posvečenem takrat še živemu Janezu Evangelistu Kreku.
S tem možem se še temeljiteje ukvarja Jure Gašparič, avtor prvega izmed prispevkov, ki obravnavata obdobji obeh Jugoslavij in sta širše zanimiva že zaradi aktualnosti, ki proti koncu sega v naš čas. V poglavje o politični biografiji v kraljevini ugotavlja, da se je z romani o velikih zgodovinskih osebnostih v prevodih v tem obdobju tudi na Slovenskem razmahnilo tovrstno pisanje, na primer o Prešernu. Ivan Hribar, Fran Šuklje, Henrik Tuma in še nekateri politiki so v letih med svetovnima vojnama objavili obsežne knjige spominov, najbolj razširjena oblika politične biografije pa so bili nekrologi in spominski članki v časopisju.
Politični biografiki od leta 1945 do osamosvojitve se je posvetil Božo Repe – tudi avtor knjige o Milanu Kučanu, soavtor portreta Staneta Kavčiča ter pisec vrste kritičnih študij s tega področja. Njegova osebna vpetost v žanr in položaj enega vplivnejših sodobnih zgodovinarjev se kaže v ostrini ocenjevanja izhodišč in postopkov drugih avtorjev (avto)biografske literature na Slovenskem v socialističnem obdobju. Večinoma gre za biografije političnih veljakov, katerih ocenjevanje se spričo poudarjene ideološke ločnice po osamosvojitvi ne more izogniti razločnim, ponekod tudi ostrim polemičnim tonom. Repe ne posplošuje, temveč brez leporečenja razkriva zgodovinarje, ki so po letu 1990 začeli udrihati po politikih, ki so jih prej spoštljivo častili. Hkrati v velikem delu biografij, ki so začele izhajati v samostojni državi, vidi očitno novinarsko popreproščeno naklonjenost in mitizacijo kot del političnega boja za interpretacijo in vzpostavljanje nove nacionalne biografije. Kritičen je tudi do prakse izenačenosti znanstvenih in političnih motivov, resničnih raziskovalcev in strankarskih sodelavcev. »Celovita biografija,« povzema, »mora upoštevati vsakokratni družbeni kontekst, politične biografije pa so, razen redkih izjem, hitro minljive.«
